Založnik o knjigi

Plutarhovi Vzporedni življenjepisi so moralni portreti slavnih grških in rimskih politikov in vojskovodij. Sodobnega bralca pritegnejo bolj kot druga antična dela, saj v njih najde edinstveno mešanico biografije, morale in zgodovine. Vzporedni življenjepisi so obenem politični portreti. Kar ne preseneča, saj je bila za antične ljudi politika vse, torej način vsakdanjega življenja. Politiko so v antiki uvrščali na področje morale, zato je bil par politika – morala zanje neločljiva dvojica. Tudi Plutarhu je politika vse, še večjo težo pa daje morali. To lahko opazujemo tudi v parih Kimon – Lukul in Nikias – Kras v tej knjigi. Nekatere vrline so mu bolj pri srcu, nekatere slabosti pa zavrača bolj od drugih, kakšne spet obravnava različno, odvisno od okoliščin in glede na posameznika. Večina obravnavanih vrlin in slabosti se vpisuje med topose, Plutarh pa jim dodaja osebni pečat, ko slika psihološki portret svojih junakov.
Ker je pisal življenjepise, ne zgodovine, je za Plutarha zgodovina učiteljica morale in praktične politične dejavnosti. Zanj je preteklost propaganda, ki pogosto nastopa kot nostalgični konstrukt: to velja zlasti za življenjepise Grkov, ki jih primerja z njihovimi rimskimi pari in pri tem odmisli neprimerljive razlike v državni ureditvi in obsegu dejanskih spopadov. Zavzema se za stare ideale grške vzgoje, blagosti, pravičnosti, zmernosti in zadržanosti ter promovira najprimernejše obnašanje politične in socialne elite. Ker gre za moralno vzgojo bralca, se od njega pričakuje, da se vpraša: Kaj bi jaz storil na Kimonovem, Lukulovem, Nikijevem ali Krasovem mestu?