Založnik o knjigi

Heinrich Böll (1917-1985), dobitnik Nobelove nagrade za književnost leta 1972, je povojno nemško in tudi svetovno književnost zaznamoval z romanesknim opusom (Klovnovi pogledi, Skupinska slika z gospo, Biljard ob pol desetih) …, kritičnim do sodobne družbe in pozornim do posameznikovih stisk, ki pa ob tem ni pozabljal niti na to, da je branje leposlovja svojski užitek.

Mojstrski Böllov slog nam v Irskem dnevniku prinaša poetičen in vabljiv opis te otoške dežele številnih nasprotij in nestrpnosti, a tudi posebnega miru in miline. Družinske počitnice, ki jih je avtor preživljal na Irskem, so izhodišče za slikanje dežele in ljudi, kakršnim v Evropi ni najti podobnih, so pa tudi priložnost za razmislek o vlogi katoliške Cerkve v njihovih življenjih, upanjih in stiskah. Böllovo poročilo iz Irske, ki ga je mogoče prebrati v enem samem dihu, z leti ni nič izgubilo, nasprotno, pridobilo je žlahtnost, kot se zgodi žlahtnim arhivskim pijačam. Nemara bo marsikaterega bralca njegov poetični zapis spodbudil, da sam obišče Zeleni otok.

 “Pili smo in še zmerom sta stala kazalca na uri, kakor sta stala že tri tedne: na pol enajsti. In potem so še štiri mesece stali na pol enajsti. Pol enajstih je policijska ura za podeželske krčme v poletnem času, vendar turisti, tujci liberalizirajo togi čas. Ko pride poletje, poiščejo krčmarji izvijač, nekaj vijakov in oba kazalca pritrdijo; marsikateri si tudi kupi uro igračko z lesenima kazalcema, ki ju je mogoče pribiti. Tako čas stoji in potoki črnega piva tečejo skozi vse poletje, dan in noč, medtem ko policaji spijo spanje pravičnih.”