Založnik o knjigi

Pesmi, ki sprva obljubljajo in dokazujejo svet izven vsega, meditacijo pesnikove duše, se spustijo na realna tla z obujanjem spomina na našo preteklo in polpreteklo zgodovino. Rane so globoke, spomin pa z vsakim verzom bolj boleč in močnejši: Časi votli, / žrela večnosti, / zijalke v jasi večnosti! In: Sveta ni treba reševati./ Se ga je treba bati./ Z njim se vojskovati/ za letino in zgodovino hkrati. Zbujenost pesniškega sveta je vse kaj drugega kot le rime. Je tudi strah in opozorilo, da imamo svet v sebi, kakršen koli že ta je. Pesnikova dolžnost pa je, da nam to ponudi na pladnju in nam pomaga razumeti. In prav to je pesnik tudi naredil. Ponuja nam roko, dušo in srce, ko v pesmi Povrnljivosti zapiše: Bo povrnjeno človeku / za deželo, ki jo je ohranil / večnosti v človeškem veku, / pa čeprav je mnoge smrtno ranil. Za bralca, ki ljubi poezijo, so vse nadaljnje besede odveč.