Obratovalni čas   /   Kontakti   /   Cenik   /   Izposoja iz druge knjižnice   /   E-obveščanje   /   Kazalo   /     /     /     /     /     /   ENG
Domov » Arhiv dogodkov - izpostavljeno » Razstava ilustracij Marjana Mančka

Razstava ilustracij Marjana Mančka


razstava
Izbor novejših ilustracij Marjana Mančka
Razstava je bila na ogled od 20. decembra 2013 do 25. marca 2014, v I. nadstropju.

Odprtje razstave in pogovor z avtorjem – 7. 1. 2014

Marjan Manček

Rojen je bil 3. januarja 1948 v Novem mestu. Diplomiral je na Filozofski fakulteti v Ljubljani iz angleščine in zgodovine. Med študijem se je preživljal z risanjem karikatur za domače in tuje časopise in revije (Pavliha, Delo, Mladina, Pardon, Reader”s Digest …). Z avtostopom in risanjem karikatur je med počitnicami prepotoval velik del Evrope. Ustvarja knjižne ilustracije in ilustracije za mladinsko periodiko, stripe, avtorske slikanice, likovne zasnove za lutkovne predstave in animirane filme. Ilustriral je nad 200 knjig, od tega trideset avtorskih slikanic, in realiziral 10 avtorskih animiranih filmov. Redno riše za Ciciban in Cicido. Za svoje ilustracije in za animirane filme je prejel mnogo nagrad. Med pomembnejšimi so plaketa Zlatno pero Beograda (1977), Levstikova nagrada (1977), nagrada za najlepšo knjigo za otroke na 12. slovenskem knjižnem sejmu v Ljubljani (1995) in nagradi za animacijo na festivalu slovenske filmske animacije v Izoli (2000, 2004). Za ilustratorski opus je leta 2007 prejel tudi Levstikovo nagrado za življenjsko delo, leta 2011 pa naziv častnega občana občine Cerknica. Od leta l981 z ženo in sodelavko Marto živita in ustvarjata v Selščku pri Cerknici. Imata tri otroke, vnučko in vnuka. Včasih si vzame čas za rekreacijo: poleti kolesari, pozimi se z ženo odpravita na dolge sprehode po gozdu, peš ali na tekaških smučeh. Sicer pa še vedno veliko ustvarja.

 

Mancek Pirati iz dezele Merikaka

Pirati iz dežele Merikaka

 

Mojster duhovitih ilustracij

Za priznanega mojstra knjižne ilustracije Marjana Mančka, ki zna otrokom in odraslim bralcem likovno obogatenih besedil pred oči pričarati živo zgodbo in zabavne like, sta značilni posebna oblika humorja in čvrsto risarsko izhodišče. Je izjemen pripovedovalec zgodb s pretanjenim smislom za humor in s prefinjenim ter ustvarjalnim pristopom do jezika. V njegovih stripovskih zgodbah se srečamo s precizno oblikovanimi glavnimi junaki, ki se vsak na svoj način znajdejo v različnih situacijah, predvsem pa so radovedni raziskovalci časa in prostora, ki jih obdaja. Riše s tušem in barva z akvarelnimi barvami. Najbolj uživa v likih, ki si jih sam izmisli, vendar lahko nariše karkoli, če mu le uspe dogodek ali lik oblikovati duhovito. Pri tem upošteva poljudnoznanstven pristop – predmeti morajo biti taki kot v resnici, sam pa jim doda humornost in izvirnost. Vseeno mu je, ali riše za triletnike ali triinsedemdesetletnike, risba mora biti razumljiva enim in drugim. Ne le zgodbe, včasih ilustrira tudi pesmi.

V otroštvu je Manček rad prebiral Medvedka Neewa, ki je najprej izhajal v časopisu Slovenski poročevalec, kasneje pa je izšel v knjižni obliki. V gimnaziji je začel objavljati karikature in stripe za Pavliho, tedanjem šaljivem časopisu za odrasle: tu sta izhajala stripa o kaplanu Felicijanu in beraču Bradaču. Čeprav je svoje ustvarjanje pričel s karikaturo, se je kmalu odločil za ilustratorsko ustvarjanje in se posvetil stripu ter kmalu svoje risane junake oživel tudi v mnogih animiranih filmih (Ljubo doma, Hribci, Kako se znebiš Mačota, Be …). Pri vsem tem je ves čas značilen njegov humoren pogled na svet: tako je ustvaril bogato béro prepoznavnih likovnih junakov. Med njegovimi najljubšimi liki so Pedenjped, junak Grafenauerjevih pesmic, Mojca Pokrajculja in Hribci, kjer sta glavna junaka mož in žena, Dajnomir in Miliboža, ki v stripovski obliki pripovedujeta prigode iz življenja v pradavnini. Sta nekakšna Adam in Eva iz domačih logov, pravkar izgnana iz raja, ki se morata spoprijemati z običajnimi težavami življenja na zemlji. Tako je Manček v avtorskem stripu družino poimenoval, ker Cerkničani, kjer živi, tako pravijo tistim prebivalcem, ki živijo na hribih tam naokrog. Med najljubšimi tujimi avtorji mu je hrvaški pesnik in pisatelj Zvonimir Balog, za katerega je ilustriral knjigi Dežela Smejalka in Jaz, osel.

 

Marjan Mancek

Pojdiva s knjigo v svet

 

Slovenska ilustracija ima tradicijo, ki temelji na raznolikosti. Je samosvoja likovna disciplina, ki ima posebej pomembno vlogo pri vzgoji in izobraževanju najmlajših. V njej ima Manček posebno mesto že več desetletij. Ilustriral je neverjetno število knjig za otroke, med katerimi so najbolj znane Mojca Pokrajculja, Pedenjped, Zlata ribica, Kraljična na zrnu graha, Ogledalce, Kozlovska sodba v Višnji Gori, Peter Klepec …, ustvaril bogat opus avtorskih likanic (Abecedeževnik, Iz dnevnika čebelice Medke, Brundo se igra …) in stripov (Hribci, Modri medvedek, Cufek, Leo, Pipi Pišče išče …). Kvaliteta njegovih risanih in z živimi barvami izslikanih likovnih pripovedi je njegova posebna pronicljivost, s katero humorno, mestoma hudomušno in včasih kar satirično nadgradi literarno vsebino. Humor in satira sta zanj enakovredna: ne more se ukvarjati samo s humorjem in ne samo s satiro, kajti satira bi ga lahko zagrenila, humor pa bi ga morda preveč posladkal.

Letos sta v Študentski založbi – v dopolnjeni izdaji z več ilustracijami vsaka v svoji knjigi – izšli zgodbi Velika pustolovščina in Odprava zelenega zmaja. Prvič sta z Mančkovimi ilustracijami, zasnovanimi po pripovedi mladinskega pisatelja Slavka Pregla, pri Založbi Mladinska knjiga izšli že leta 1976 v eni knjigi z naslovom Odprava zelenega zmaja, po kateri so posneli tudi slovito televizijsko nadaljevanko.

 

Mancek Krizada

Križada

 

Pri založbi Morfem je letos izšla tudi prva knjiga iz serije Mica pri babici – Čarobni cilinder, ki jo je po besedilu pisatelja Andreja Predina Marjan Manček ilustriral na svoj značilno duhovit način. Zgodba se odvija v sodobnem svetu, ko so otroci razpeti med tehnološke dosežke, ki ponujajo kratkotrajno zabavo in tradicionalne didaktične pristope, ki zahtevajo znanja in predvsem časa, ki ga imajo starši čedalje manj, kar občuti tudi deklica Mica. Ilustrator je v zgodbi vešče sledil pripovedi o tem, da Mica še kako rada obišče babico v hišici z rumenimi strešniki, čeprav tam ni televizije. Pri babici je drugače kot doma, pred umivalnikom v kopalnici se sme ličiti, dokler se ne prestraši lastne podobe v zrcalu. Če ne mara kosila, lahko preprosto odrine krožnik in se nasiti s čokolado. Tam jo vsak konec tedna čaka razburljiva pustolovščina, najbolje od vsega pa je, da v sosednji hiši živi njen prijatelj Ludvik. Prepričljiva avtorska risba in njeni značilni vsebinski poudarki so tudi tu našli svoje ilustratorske značilnosti. Ilustrator lastne impulze ob zgodbi, predelane in oplemenitene vstavlja v svojo venomer raziskujočo ilustratorsko umetnost. Tako nastaja že tudi njuna naslednja skupna knjiga: Mica pri babici – Pirati iz dežele Merikaka. Zagotovo bo znova izjemna, duhovita in otrokom privlačna. Sveža in aktualna v svojem času, istočasno pravljična, a z vrednotami nadčasovnosti. Taka, kot so vse Mančkove ilustracije bile in, ker mojster ilustriranja še vedno ustvarja in še dolgo ne misli spati na svojih lovorikah, tudi bodo.

Tatjana Pregl Kobe

December, 2013