Obratovalni čas   /   Kontakti   /   Cenik   /   Medknjižnična izposoja   /   E-obveščanje   /   Kazalo   /     /     /     /     /     /   ENG
Domov » Modro brati in kramljati » Bralna srečanja za starejše Sončnice

Bralna srečanja za starejše Sončnice


Srečujemo se enkrat mesečno ob 9.30 v skupnem prostoru oskrbovanih stanovanj DU Kranj.

Z bralnimi srečanji v skupini Sončnic smo pričeli 17. septembra 2014.

Mentorica: Magda Plementaš Lombar
telefon: 031 393 179

 

Sezona 2016/2017

Prebrali smo:
Benni S.: Marjetka Sladkosnedka
Karlin A.: Sama, Samotno potovanje
Milčinski F.: Butalci
Heivoll G.: Čez kitajsko morje, Preden zgorim
Roth P.: Ameriška Pastorala

6. bralno srečanje 15. 3. 2017 zapis

5. bralno srecanje 15. 2. 2017 zapis

4. bralno srečanje 18. 1. 2017 zapis

3. bralno srečanje 21. 12. 2016

2. bralno srečanje 16. 11. 2016

Sezona 2015/2016

Prebrali smo:
Johnson D. E.: Tujka v hiši domačinov
Lečnik S.: Slovenština in jaz
Knittel J.: Via Mala
Moyes J.: Ob tebi
Mencinger M.: Bosa,Tujost, Samogovori, Če ti rečem
Koch H.: Večerja
Giordano P.: Samotnost praštevil
Karlin A.: Sama, Samotno potovanje, Moji zaljubljeni topoli

1. bralno srečanje, 21. 10. 2015

2. bralno srečanje, 17. 11. 2015

3. bralno srečanje, 15. 12. 2015

4. bralno srečanje, 20. 1. 2016

5. bralno srečanje, 10. 2. 2016

6. bralno srečanje, marec 2016

7. bralno srečanje, 20. 4. 2016

8. bralno srečanje, 18. 5. 2016

9 bralno srečanje, 15. 6. 2016

Obisk Hiše čez cesto Pr’Franč

V počastitev slovenskega kulturnega praznika, smo se po predhodnem dogovoru, in po ogledu diapozitivov gospoda Janeza Medveška, člani bralne skupine SONČNICE dogovorili, da obiščemo Hišo čez cesto Pr´Franč. Odpeljali smo se v Milje 11, kjer nas je pričakala, v domači noši, lastnica zbirk gospa Dragica Markun.

Hiša čez cesto, polna starih igrač

Sezona 2014/2015

Prebrali smo:

T. Strasser: Val
C. Bevc: Desetka
V. Moderndorfer: Vaje iz tesnobe
V. Moderndorfer: Omejen rok trajanja
V. Moderndorfer: Plava ladja
V. Moderndorfer: Nespečnost
V. Moderndorfer: Opoldne nekega dne

 

6. bralno srečanje, 18. 2. 2015

5. bralno srečanje, 20. 1. 2015

4. bralno srečanje, 16. 12. 2014

3. bralno srečanje, 20. 11. 2014

1. bralno srečanje, 18. 9. 2014

Sezona 2013/14

Za zaključek smo se mentorici Magdi zahvalili z ročno izdelano kartico ga. Minke, na katero smo se podpisali in z šopkom rož. Nastali pa so tudi spodnji spominski posnetki.

 

Prebrali smo:

Feri Lainšček – Ločil bom peno od valov
Amanda Hampson – Oljčni sestri. Na dan našega srečanja je bila 10.obletnica smrti Janeza Menarta, spomnili smo se ga s pesmijo Deset človeških zapovedi.
Jure Černič – Bebo, o fantu, ki je bil malo tako. Na srečanju bomo prebrali pa bomo tudi kakšno Kosovelovo pesem.
Tatiana de Rosnay – Sarin ključ
Harper Lee – Ne ubijaj slavca.
Dela Borisa Pahorja.

MARIANNE FREDRIKSSON

Švedska pisateljica Marianne Fredriksson se je rodila 28.3.1927. Preden je postala pisateljica je bila novinarka. Objavila je 15 romanov, od katerih je večina prevedena v angleški, nemški, nizozemski in ostale jezike. Večina njenih knjig temelji na svetopisemskih zgodbah. Osrednja tema njenih knjig je prijateljstvo, saj je bila mnenja, da bo v prihodnosti prijateljstvo bolj pomembno od ljubezni. Leta 1994 je po izdaji tega romana prejela nagrado za knjigo ter pisateljico leta. Marianne je umrla 11.2.2007.

Anna, Hanna in Johanna je pripoved o usodah in življenju žensk treh generacij, babice, mame in hčerke. Živijo v različnem času, menjavajo se vrednote, vendar določeni vzorci prehajajo iz roda v rod. Vse tri ženske so izredno bistre, vendar si vse tri izberejo može, ki imajo čustveno hladne in dušeče matere, katerih se ne znajo osvoboditi. Je tudi mozaik zgodb številnih sorodnikov, prijateljev, znancev, ki vsaka po svoje razkriva odnose v družini in tudi odnose in razmere v širši švedski družbi od prejšnjega stoletja do današnjih dni.

V začetku srečanja, na predlog mentorice Magde, da preberem svojo pesem, prisotnim pojasnim, da moje pesmi nastajajo kot lastna izpoved, iz duše, brez lektoriranja. Zaradi navedenega se tudi včasih pojavi kakšna beseda, ki izhaja iz okolja, kjer sem živel. Prisotnim pojasnim, da sem ženi v spomin napisal kar nekaj pesmi. Odločil pa sem se, da bom prebral pesem, ki ima naslov Spomini. Pesem je napisana na Hajdini pri Ptuju, mesec dni po smrti žene, 6. oktobra 1999 leta.
Ker me še zmeraj prevzamejo čustva ob branju teh pesmi, je dve moji pesmi prebrala ga. Marija M. Prva z naslovom Mojemu dekletu, ki je pisana tako, da se začetek vsake kitice začne z črko priimka in imena takratnega mojega dekleta in pozneje tudi moje žene (FRIDL ANGELCA), z izpisanimi Magistralami. Pesem sem napisal leta 1967, ko sem bil v Postojni, na služenju vojaškega roka (JNA). Druga pesem ima naslov Hotelska postelja, napisal pa sem jo na Krku 17. avgusta 1998, ko sva bila z ženo prvič, in zadnjič na dopustu sama, brez otrok.

V nadaljevanju so bralci podali svoja mnenja o prebranem zgoraj navedenem delu. Bralci so si bili enotni, da je branje tega dela zahtevno in da jih je delo kar pritegnilo.

Debata nas ob tem odnese tudi v obujanje lastnih družinskih dogodkov, kjer smo obdelali tematiko življenja s svojimi partnerji. Kar zanimive pripovedi smo slišali od predstavnic nežnejšega spola.

NEŽA MAURER

»Neža Maurer Škofič, slovenska slavistka, pesnica, pisateljica, novinarka, publicistka, urednica in pedagoginja, * 22. december 1930, Podvin pri Polzeli.

Na Polzeli je obiskovala slovensko (1937–1941) in med drugo svetovno vojno nemško osnovno šolo (1941–1944). Po koncu vojne je obiskovala srednjo šolo v Celju in Žalcu ter učiteljišče v Ljubljani. Poučevala je v Črnem Vrhu nad Idrijo in v Ilirski Bistrici. Študirala je na Pedagoški akademiji (1964–1987) v Ljubljani ter po diplomi izredno še na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je leta 1960 diplomirala iz slavistike.

Po končanem študiju je najprej delala kot novinarka. Bila je prva urednica šolskih oddaj na Televiziji Ljubljana (s končanim mednarodnim tečajem za šolske TV-oddaje v Rimu), tehnična in kulturna urednica pri revijah Kmečki glas, Otrok in družina ter Rodne grude, terenska reporterka ter direktorica, glavna in odgovorna urednica revije Prosvetni delavec, pisala pa je tudi brošure za Pionirski dom. Zadnja leta službovanja je bila samostojna svetovalka za kulturo pri Komiteju za informiranje Slovenije.

Po upokojitvi dela kot samostojna umetnica. Je članica Društva novinarjev (od leta 1962), Društva slovenskih pisateljev (od leta 1973), Gibanja za kulturo miru in nenasilja (od leta 1983) in PEN kluba (od leta 1991).

Neža Maurer piše literaturo za otroke, mladino in odrasle. Največji del njenega opusa zajema poezija, piše pa tudi prozo, publicistiko ter otroške igre. Delovala je kot prevajalka, prevajala je iz nemščine ter slovanskih jezikov. Pesnica je s svojimi deli v našem prostoru prisotna že več kot 60 let. Za svoje delo je prejela tudi nagrade in priznanja. Nad osemdeset otroških iger in oddaj je bilo izvedenih na večjih radijskih postajah.

Revija Jana je Nežo Maurer v ljubljanski Drami razglasila za Slovenko leta 2008.

Ljubezenski triptih

Odstre umetničine nezaslišano vitalne snovi. Z nenapeto in spet gosto hrepenenjsko liriko zaniha duha in telo – in razodeva zrelo,razgaljajoče zastrto pisavo, ki odpira polje hotenja, dvoma, (grenkih) slasti in žive, radostne življenjske žeje.

Troedina pesniška misel (Hrepenenje, Iste besede ne pomenijo vselej isto, Vlaki vabijo) je zavita v žareč kolutec budnega čustva, ki je tihi krik človeške (ženske) občutljivosti.

Pesemska knjiga Neže Mauer je zvonek lirični zajem, ki je po čuječnem zorenju vendarle zaprl opojno socvetje, je zapisala Tjaša Koprivec.

Pesnica, ki bo konec leta napolnila štiriinosemdeset let, pravi:

Vse je prav: Odhajam –
in vse je prav.
V meni sta ljubezen
in veliki mir.

Ti verzi povedo vse tisto, za kar v tej knjigi gre – štiriinpetdeset tukaj zbranih njenih novih pesmi, ki jih je uredil in s spremno besedo povezal Peter Kolšek, ne prinaša mračnih onstranskih razodetij in velikih besed o smrti. Ljubezen, ki je imela v poeziji Neže Maurer zmeraj dom, z njo pa je bilo povezanega tudi veliko nemira, je zdaj postala veliki pomirjujoči mir – vse sprejemajoča ljubezen. Takšno je doživljajsko središče, iz katerega raste pozna poezija Neže Maurer in zaradi katerega je doživljaj pri njej postal tudi duhovna, ne samo lirska kategorija. Omogoča ji mirno, preudarno izrekanje splošnih, a tudi intimnih resnic.

 

TONE PAVČEK

Tone Pavček, slovenski pesnik, esejist, prevajalec in urednik, * 29. september 1928, Šentjurij pri Mirni Peči, † 21. oktober 2011

Tone Pavček se je rodil 29. septembra leta 1928 v Šentjuriju pri Mirni Peči, kjer je živel do svojega 16. leta. Prvi razred osnovne šole je obiskoval v domačem kraju, naslednje leto pa so ga prešolali v internat k nunam v Ljubljano. V Ljubljani je končal klasično gimnazijo, se po maturi vpisal na pravno fakulteto in diplomiral leta 1954, vendar pravne službe nikoli ni opravljal.

Poleg pisateljevanja je bil Pavček zelo dejaven tudi na drugih področjih. V letih 1955–1957 je bil novinar pri Ljubljanskem dnevniku in Ljudski pravici, nato pa do leta 1972 novinar in urednik na RTV Slovenija. Med letoma 1963 in 1967 je bil ravnatelj Mladinskega gledališča v Ljubljani. Od leta 1972 do upokojitve leta 1990 je bil odgovorni urednik Cankarjeve založbe, od leta 1979 do 1983 pa je bil tudi predsednik Društva slovenskih pisateljev.

V letih 1986–1990 je bil poslanec slovenske skupščine in je na množičnem zborovanju na Kongresnem trgu v Ljubljani leta 1989 prebral Majniško deklaracijo. Leta 1996 ga je UNICEF imenoval za enega izmed svojih ambasadorjev. Od leta 2001 do smrti je bil član Slovenske akademije znanosti in umetnosti.

Bil je pogost gost številnih literarnih večerov, bralnih značk in različnih kulturnih srečanj. Pavček je prejel tudi naziv vinski vitez, saj je vzgajal vinograd trte refošk. Leta 1953 je skupaj s Kovičem, Menartom in Zlobcem izdal Pesmi štirih. V slovenski povojni književnosti se je uveljavil kot predstavnik intimizma. V njegovi poeziji izstopa predvsem ljubezen do rodne Dolenjske, velik del svojih del pa je posvetil tudi otrokoma, Marku in Saši Pavček.

Angeli – Pavčkova hvalnica življenju

Tone Pavček je dokončal pesniško zbirko o angelih ne veliko pred tem, preden se je po bitki z dolgo boleznijo poslovil.

» … ko se je telo borilo z bolečino in pljuča s hlastanjem po zraku, se mi je zazrl v oči in njegov kazalec mi je pomignil, da mi mora še nekaj važnega povedati, preden bi njegov močni glas zamrl. Ničkolikokrat sem se napeta in solzna sklonila k njemu in prisluhnila naročilu, naj poskrbim za Angele. V strahu, da bi glas potihnil, sem se stisnila čisto blizu obraza in vedno mi je z istim žarom, predanostjo in skrbjo naročal, naj jih nesem v tisk. V Mladinsko knjigo, da konča, kjer je začel. Naj bo lepa knjiga in naj izide na Prešernov dan 2012« …piše med drugim njegova hči Saša Pavček v spremni besedi.

Za pesniško zbirko je napisal štiriinštirideset pesmi o angelih. V njih ni spregovoril o nadnaravnih bitjih, ampak so v svoji virtuozni igri čudovita hvalnica največji dragocenosti – življenju. Angeli so, tako kot ljudje, zelo raznoliki, a skoraj vedno pripravljeni storiti kaj dobrega.

Vse jih je s prelepimi in subtilnimi barvami in liki izjemno upodobil slikar in ilustrator Daniel Demšar.

Med angeli so:

– najlepši: angel za žene
– na častnem mestu: angel poroke
– z najlepšo nalogo: angel za deklice
– kot morje lep in mil: angel pomorščakov
– v službi brez odmora: angel varuh …

Angeli v pesmih imajo namreč različne vloge in naloge. Med branjem ali recitiranjem pesmi o njih čudodelno obnavljamo moč, upanje in vitalnost, ki jo nosijo besede, naj gre za radost, bolečino, ljubezen ali smrt.

Tudi v zadnji njegovi pesmi Angel za srce so se mu utrnili verzi, še polni sle po življenju: (…)

»še hočem biti, se veseliti bivanja, malih zgodb vsakdanjosti, novih zgodbic od tu in tam in potem reči: Izpil sem te do konca, srce moje ljubo. Zdaj pa je že tako, da pesniki likvidirajo srce – nobenega srca več v nobenem verzu, nobene romantike, jaz pa hočem še in še novo srce za nove podvige, za nove brige, za nove verige, zvezane okrog tega ali onega dekleta, in biti mali sladki suženj. (…)«

Priljubljeni Pavčkovi citati

Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca. Spomladi do rožne cvetice, poleti do zrele pšenice, jeseni do polne police, pozimi do snežne kraljice, v knjigi do zadnje vrstice, v življenju do prave resnice, v sebi do rdečice čez eno in drugo lice. A če ne prideš ne prvič, ne drugič do krova in pravega kova poskusi: vnovič in zopet in znova.”

Na svetu si, da gledaš sonce. Na svetu si, da greš za soncem. Na svetu si, da sam si sonce in da s sveta odganjaš – sence.”

“Treba je mnogo preprostih besed kakor: kruh, ljubezen, dobrota, da ne bi slepi v temi na križpotjih zašli s pravega pota.”

 

MILA KAČIČ

Mila Kačič se je rodila kot nezakonski otrok siromašne otroške vzgojiteljice Ljudmile Kačič in premožnega privatnika iz Ljubljane Herberta Mahra. Njuni zvezi so zaradi stanovske razlike nasprotovali njegovi starši, ki so nekajmesečno Milo dali v rejo zakoncema Kovačič, kjer ji zaradi revščine ni bilo lahko. Po končani osnovni šoli je obiskovala meščansko šolo. S počitniškim delom si je prislužila za knjige in šolske potrebščine. Študirala je solopetje in dramsko igro na Državnem konservatoriju v Ljubljani in opravila štiri semestre na AGRFT. Njena velika ljubezen je bil kipar Jakob Savinšek, s katerim sta imela edinega sina Davida (1949–1990).

Svojo prvo pesem je Kačičeva napisala pri šestnajstih. V intervjuju za Našo ženo je povedala, da je začela pisati zato, ker je bila v svojem igralskem poklicu nepotešena. V gledališču namreč skoraj nikoli ni igrala ljubezenskih vlog, ker pa je bila čustev polna in jih ni mogla nikjer izpovedati, se je zatekla k poeziji. V zgodnji mladosti se je navduševala nad Župančičevo zvočno liriko in Cankarjevimi črticami. Pesmi Antona Gradnika (Večerne samote) so jo spodbudile k odkriti izpovedi lastne življenjske zgodbe, očitala pa mu je neumnost, da bi moški pisal o tistem, kar doživljajo ženske. Od tujih avtorjev je najraje prebirala kitajsko liriko in Lorco. K pisanju poezije so jo spodbujali njen življenjski sopotnik, Jakob Savinšek, Edvard Kocbek, Jože Vidmar.

Tone Pavček je njeno poezijo označil takole: »Iz njenih pesmi žari žerjavica v telesu, trepeta ljubezen, ki je v vseh stvareh, ki se morajo iz ljubezni dati in iz ljubezni jemljejo, v sebi nosi gnezdo bolečine, zapuščenosti in grozo smrti, a bolj kot to jo čez vse zaznamuje mila otožnost zrenja na vse, kar je in ni minulo, kakor resnična pobožnost žene, ki sta ji pesem in življenje milost.«

Njeno pesniško delo sicer ni obsežno, je pa pretresljivo, ker se v njeni poeziji prepletajo trije temeljni motivi: ljubezen do dragega moškega, senca smrti in materinstvo. Njena poezija je poezija krhke, sanjave, od ljubezni in hrepenenja zaznamovane ženske, povsem predane svojima najdražjima moškima – ljubimcu in kasneje sinu. Ljubezenska lirika je odsev njenega notranjega doživljanja, izpovedanega na čist in iskren način. Ne išče novih pesniških figur, ostaja le zvesta srcu in lastni izpovedi. Leta 1962 je bila s pesmijo Resignacija predstavljena v Antologiji moderne jugoslovanske poezije kot edina avtorica slovenskega dela zbirke. Nekaj njenih pesmi je prevedenih v angleščino. Del njene pesmi Ko bom umrla je natisnjen v svetovni knjigi aforizmov. Leta 1985 je prejela nagrado italijanske Akademije za umetnost in poezijo, zlata ogrlica. Njene pesmi so izšle v sedmih pesniških zbirkah. Ena pesniška zbirka ima naslov: Skoz pomladni dež bom šla.

Ljubezen v vseh možnih oblikah in vsa možna občutenja ljubezni. Neizrečena, neizhrepenena, neuničljiva, neizživeta… na veke vekomaj večna. Od črke do črke, od pričetka do zadnjega verza je neposredna, čuteča, trpka in večno ljubeča. Zbrana poezija Mile Kačič tokrat na enem samem mestu, v knjigi Skozi pomladni dež bom šla.