Obratovalni čas   /   Kontakti   /   Cenik   /   Medknjižnična izposoja   /   E-obveščanje   /   Kazalo   /     /     /     /     /     /   ENG
Domov » Modro brati in kramljati » Bralna srečanja Kranj

Bralna srečanja Kranj


 


Namenjena so odraslim, ki jih zanimata branje in pogovor o prebranih knjigah.

Srečujemo se vsak tretji četrtek ob 18. uri v prostorih Mestne knjižnice Kranj.

Mentorica: Mojca Logar
e-pošta: mojca.logar@guest.arnes.si,
mob.: 041 901 890

Sezona 2017/18

Prebrali smo:
Möderendorfer, V.: Kit na plaži – medgeneracijsko srečanje BC Naklo
Oksanen, S.: Očiščenje
Allende, I.: Japonski ljubimec
Ogled filma Ubežni delci
Michaeles A.: Ubežni delci in primerjalno Pomladni dan – medgeneracijsko srečanje – knjižnica Kranj
Laurent, S.: Primer Eduard Einstein
Jančar, D.: In ljubezen tudi
Ishiguro, K.: Ne zapusti me nikdar
Cankar I.: Moje Življenje

Ivan Cankar

Mesec april smo posvetili Cankarju in njegovi 100. obletnici smrti. Nekateri ste si ogledali Hlapce in Pohujšanje v dolini šentflorjanski in prebrali Hlapca Jerneja ter strip Hlapec Jernej in pasja pravica. Kramljanje o Cankarju je bilo zanimivo. Janja nam je predstavila njegovo življenje in dela. Bil  je poseben in bil je čudak. Nezadovoljen, nesrečen, čeprav bi bil lahko srečen, brez denarja, čeprav je služil in zaslužil denar, slaven že za časa svojega življenja in vendar se zdi, da je bil zagrenjen. Svoj konec je dočakal v razpadajoči Avstro – Ogrski in novi Državi SHS, ki je ravno nastala. Tako kot je marsikaj iz njegovega življenja ostalo nepojasnjenega (denimo zakaj se ni poročil, čeprav je imel več možnosti in so si ženske zaradi njega vzele celo življenja in najbolj nepojasnjena je njegova smrt – po političnem govoru naj bi padel po stopnicah in zmrznil. Morda pa mu je kdo malo pomagal pasti). Vsa dela so družbeno kritična  in so odsev njegovega življenjskega neuspeha. Kot Sizif, ki se mu skala tik pod vrhom ponovno zvali na začetek, nesprejet, drame so bile odigrane brez publike, pogosto prej v Trstu kot v Ljubljani, nerazumljen v svojem času, kakor večina velikih umetnikov. Kakor se človek počuti v sebi, tako seva navzven in njegovo nezadovoljstvo seva zelo pogosto in zelo močno. Tisti dan se mi je utrnila primerjava s Tavčarjem. Nista se marala, čeprav sta bila oba politika, liberalca (Cankarju je bilo bližje delavstvo), sta bila drugačna. Uspela sta vsak v svojem pogledu in vendar je  bil Tavčar predvsem politik, ki je tudi pisal, in Cankar predvsem pisatelj, ki mu je bila politika blizu.  Če se ozrem na Hlapca Jerneja z današnjimi očmi se zdi, da je pričakoval nemogoče. Preveč. Danes je vsakemu jasno, kaj je plačilo in kaj imetje, kaj je plača in kaj lastniški delež. Želel je le pravico in revež je tisti, ki jo išče na sodišču in daleč od krivice. Je aktualen še danes, le da se zdi, da tako dobrih ali naivnih delavcev skoraj ni več. Ob prihajajočih volitvah lahko spremljamo, ali bo še kakšna stranka imela takšno politično propagando kot si jo je omislil Cankar.
Strip vam ni bil preveč všeč, vsaj starejšim ne. Ne bi mogla reči, da je tako veljalo tudi za mlajše. Risba je čudovita in prispodoba psov namesto ljudi je odraz zvestobe in prijateljstva med človekom in psom.  Ne pozabite, 15.maja lahko v knjižnici spremljate Boštjana Gorenjca Pižamo, ki bo skupaj s Tino Primožič predstavljal Moj lajf (Cankarjevo Moje življenje).
Dva linka za sodobno interpretacijo  ideje Hlapca Jerneja v poeziji in glasbi.
https://www.youtube.com/watch?v=zyd-hqtLVIM  Andrej Rozman Roza :  Hlapec Jernej
https://www.youtube.com/watch?v=L5d-4updZeU  Oče naš Hlapca Jerneja (zbor KGBL, Ambrož Čopi)

Drago Jančar: In ljubezen tudi

Povzemam kritiko Ženje Leiler iz Dela, ki piše takole:
»Dogodki, spleteni okoli trojice, nanizajo različne tematike in motive. Od medvojne podobe Maribora, sodelovanja z okupatorjem, partizanskega upora, partijskih likvidacij, nacističnega ženskega koncentracijskega taborišča, malih ljudi, ki skušajo eni bolj neopazno, drugi bolj pogumno preživeti ta izpostavljeni in nevarni čas do povojnega prevzemanja oblasti. Tu ni velikih in herojskih zgodb ter junakov, ampak male, drobne, krhke eksistence, vržene v kaos velikega nasilja. Izkušnja vojne in z njo povezane odločitve so za vse določujoče. Sonjo in Valentina nepovrnljivo zaznamujejo do mere, ko bo njuna intimna ljubezenska preteklost postopno izgubila vsakršno moč, s katero bi se bila še sposobna bojevati za svojo prihodnost.
In ljubezen tudi ni, kot morda namiguje naslov, ljubezenski roman, tudi ni zgodovinski roman, ampak roman o ljubezni. Bolj kot zgodbo in usodo neke ljubezni in bolj kot zgodbo o neki vojni, v kateri se je ta ljubezen znašla, tematizira osamljen trud posameznika, kako ljubezen kljub vsemu zavarovati in ohraniti. Kako ljubezen ubraniti pred brutalnim časom in nasiljem, pred nesmiselnim zlom in pred strahom, pred izdajstvom, pred dvomom in poteptanim dostojanstvom. Lahko ljubezen vse to preživi ali pa se – prej utrudi?«
Pošiljam vam še pogovor o knjigi z avtorjem samim.
https://www.youtube.com/watch?v=vGHWKZ0Lgsg

Primer Eduard Einstein (Seksik Laurent)

Vsi poznamo Einsteina in njegovo E=m. Morda poznamo tudi prvo ženo Milevo Marić, izjemno Vojvodinko, ki je ob koncu 19. stoletja študirala na prestižni Züriški Politehniki. Postala je njegova študentska ljubezen. Poročila sta se 1904. Po desetih letih sta se ločila. Rodila sta se jima dva sinova, za katera svet ve, sicer zelo malo, pa vendar uradno obstajata. Imela sta tudi hči, ki je njuna skrivnost. Zagotovo za vsakim uspešnim moškim stoji uspešna ženska in koliko ima Mileva pri njegovem ustvarjanju, ne vemo. Leta 1914 Albert zapusti Zürich in družino. Sam se preseli v Nemčijo. Sin Albert je bil poseben otrok, to se je kazalo že v otroštvu, pri 20. letih pa je zbolel za shizofernijo. Bolezen je bila neobvladljiva in končal je v umobolnici in sanatorijih. Zdravili so ga z elektrošoki in z inzulinsko terapijo….Živel je v najbolj neugodnem obdobju glede poznavanja in zdravljenja te bolezni.
Knjiga je morda le zgodba, pa ni. Napisal jo je psihiater in glavno besedo v njej ima Eduard. Pred nedavnim je bil na televiziji dokumentarni film o Einsteinu in tam je predstavljen v vsej svoji slavi, celo kot mož in oče v bolj krepostni drži…
Romana nas je najprej povprašala, o občutjih ob branju knjige. Žalost, nemoč, usoda, le zgodba, trpljenje, tragičnost so bila najpogosteje izražena čustva. Potem se je dotaknila drugačnosti, ki jo izraža celotna Einsteinova družina, zgodba, čas in prostor v katerem živijo. Drugačnost ob genialnosti, narodnosti, bolezni, rasi, veri. Kako dojemamo drugačnost? Se upamo spopasti z njo, pa naj bo pozitivna ali negativna, če jo lahko tako opredelimo. Zagotovo je z drugačnostjo živeti težko in nam je pogosto v breme. Prej kot jo sprejmemo, lažje je, še posebno, če je genetsko pogojena in nanjo nimamo vpliva. Sprejemanje drugačnosti in njeno izražanje je težje kot slediti črednemu nagonu. Strah – kaj bomo ob tem mi izgubili, s čim bomo prikrajšani, kako bomo izpostavljeni? Vse to smo lahko opazili tudi v knjigi.
Nato smo se dotaknili posameznih odlomkov in dogodkov iz knjige.
Milevo prevzema ena sama žalost, morda tudi občutek krivde zaradi prve hčerke, ki je ostala zamolčana, odpovedala se je svoji karieri, sprejela je skrb za otroka, ločeni mož je lepo skrbel za družino na drugem koncu sveta in tudi za ločeno ženo, kar danes zagotovo ni tako pogosta praksa. Pa vendar je njena usoda tragična. Sprašuje se, je vredna, da je mati? Morda je njena drama kazen božja, pravična kazen. Einstein ob njeni smrti pravi, samo življenje, ki je obstajalo za druge, je bilo vredno življenja.
Glavno besedo ima sin Eduard, ki je začel študirati medicino, igral je klavir, oče je ob njegovem igranju prijel za violino. Zadnja slika, ki je tudi naslovnica knjige, je ujeta v njegovem zadnjem in edinem obisku sina v sanatoriju, ko je leta 1933 zapuščal Evropo. Izžareva žalost, otožnost. Sin je hrepenel po očetu – ko je zapuščal Švico mu mali Eduard reče: » Tete te čaka v Zürichu.« Po mnogih letih je Tete pripomnil, »Da bi šel s teboj v Ameriko? Raje crknem. Od tega, da sem imel za očeta genija stoletja, nisem imel nikoli nobene koristi«. Na koncu je vendarle srečen, ko je doumel, da je bilo očetu hudo zanj, da mu je bil mar, čeravno v obliki » financerja« njegovih sanatorijev in zdravstvenih storitev. Tudi to vsakemu ni bilo dano.
In nazadnje je akter tudi Einstein sam, čeravno je v ozadju. Morda bi dobili občutek, da je bil hladen in odtujen mož in oče. Pravzaprav je bil res. Finančno je poskrbel zanje, čustveno pa je bil odsoten. Tudi z zdravim sinom, ki je živel v ZDA, ni imel pristnih odnosov. Za Eduarda mu je bilo hudo. »Pisal sem Rooseveltu, naj sproži atomsko bomo, pomagal sem ustanoviti Izrael, zavzemal sem se za pravice črncev in vse mogoče, svojemu sinu nisem mogel pisati. Tu so moje meje. Le vesolje jih nima.« In še doda, Eduard je zame edini nerešljiv problem.
Ni zmogel poguma, ni zmogel preseči sramu in pokukati v sinovo drugačnost, čeprav je svojo nesprejetost in drugačnost doživljal vsak dan.
Poglejte si prispevek o knjigi – od 16. minute dalje…. Je zanimivo.  (Poletna scena)
http://4d.rtvslo.si/arhiv/poletna-scena/174416321

Anne Michaels: Ubežni delci

Glavna nit vse knjige so občutki, s katerimi se junaki spopadajo vse življenje. Dotakne se mnogo tem, kritična pripomba je preveč. Vendar nas celo knjigo opominja ali povabi k čutenju, telesnemu spominu, ki ga nosijo s seboj preživeli. In prav v tem prenosu spomina, čutenj, groze in nemoči, smo ujeti tudi mi. Naši starši ali stari starši so vse to doživeli na lastni koži ali so bili neposredni opazovalci.  V problemu nespečnosti sem se ujela tudi sama. Pri reševanju problema sem s pomočjo prišla do starega očeta, ki je bil odgnan v taborišče. Ponoči so prihajali, trkali na vrata in jemali. Ljudi, hrano, imetje, …. »Naša nespečnost je bila kot star dogovor o straži. Oče  se je v tistih nekaj letih po materini smrti v bežnem času, ko je živel z nama, povsem odrekel spancu«.
Jakob, ki je edini od družine preživel vojno, ima vse življenje občutek zapuščanja. Dečka, ki je ubežal Gestapu, je našel sredi gozda arheolog. Z očetovsko ljubeznijo je skrbel zanj. Četudi ga je zasipal z znanjem in podatki, mu ni mogel odvzeti preteklosti. »Jakob, kako rad bi ti ukradel spomine, medtem ko spiš, izsesal bi ti sanje.« Njegovi starši in sestra so ga spremljali povsod. Ponoči so vstali in njihova s prstjo zasuta usta so ga spremljala. »Da bi ostal z mrtvimi, jih moraš zapustiti. » Po vojni sta z Athosom živela v Kanadi in vendar je njegov pepel prenesel v rodno Grčijo. »Naredi vse, da boš pokopan v zemlji, ki se te bo spominjala.«
Druga je zgodba govori o sinu Benu, ki se je rodil staršema, ki sta preživela taborišče. Tam sta izgubila dva mlajša otroka. Mati so s polnimi prsmi mleka odgnali v taborišče in seveda dojenčka ni bilo z njo. Tudi oni so se preselili v Kanado. Vendar je bila zanje svoboda ves čas spomin na grozo, pomanjkanje, lakoto. Kako naj bi razvajeni in ničesar hudega vajeni sin to razumel? Rojen je bil v odsotnost. Starša sta se zaobljubila, da o tem ne bosta nič govorila. In četudi sin ni ničesar slišal, je vse lahko občutil, gledal. Zdi se, da je bila neverbalna govorica hujša od besed.  In vendar včasih starši naredijo nerazumljive poteze. Svojo zgodbo so zaupali Benovi punci. Da se skrivnost ne bi izgubila in resnica ne pozabila?
Dolgo časa sem se ukvarjala z mislijo, največja uganka lesa ni, da gori, temveč da plava na vodi. Athos je bil arheolog, ki je izkopaval tedaj na novo naplavljeni Biskupin (najdišče, podobno našim koliščarjem na barju, ki je bilo tisočletja preplavljeno z vodo). In vendar so ga našli, ko se je spremenilo podnebje in je reka usahnila. Nemci so ga uničili – pred arijsko raso naj ne bi bilo tukaj ničesar, in vendar se je ohranil spomin. Les se je ohranil tisočletja. Les se zapolni preteklosti. Kamni tudi.  Tudi spomni se ohranijo. Naj poskušajo še tako prikriti resnico, ta obstane. Če ne drugače, preko čutenj. Da je vse to res, nam je razložil tudi terapevt Janez.
Knjiga je literarna poslastica. Je zelo zahtevna in je vsekakor vredna branja in še bolj razmišljanja, pogovora in vaše pozornosti. Po njej je posnet tudi film.

Isabell Allende: Japonski ljubimec

Knjiga ponuja ogromno tem, pravzaprav je to njena slabost. Vplete veliko oseb, ki jih ne dodela podrobno. Pravzaprav jih naniza in pusti bralcu, da o njih razmišlja sam. Teme, ki so se nam odpirale so: vojna, vojna taborišča, taborišča za Japonce v ZDA, Židje, izseljevanje, Japonci v ZDA, staranje, evtanazija, pedofilija, homoseksualnost, ljubimci, vrtnarjenje, hladnost odnosov, travmatične izkušnje vojne, splav, globalizacija, aids, bogato aristokratsko življenje, smrt in obsmrtni dogodki, magičnost večnosti, pisma, downov sindrom, psihoterapije, depresija, kopanje psov, požrtvovalni kriminalisti…
Glavna oseba je Alma, ki je imela v življenju veliko srečo – njena židovska družina je zgorela v oblakih pepela na Poljskem, njo pa so poslali k bogatim sorodnikom v ZDA. Tu je ostala vse svoje življenje. Občutek, da ne smeš tarnati, nikoli prositi, truditi se, da boš v vsem najboljši, predvsem pa ne smeš zaupati nikomur, ji je v ranem otroštvu vcepil njen oče. S takim občutkom se je v življenju raje predajala varnosti in predvidljivosti.  S takim bremenom je živela s svojim možem, kjer je bila stalnica odnosa hladost, pozornost, naklonjenost, pomoč, a nič ognja in strasti. Ta je bila namenjena ljubimcu, ki jo je bolj pogosto ali pa tudi z več letnimi premori (celo deset letnim molkom), odpeljal v svet sanj, poželenja in nežnosti. Je bila Alma prepračunjliva, si ni upala tvegati sreče in življenja z japonskim vrtnarjem in je raje ostala v varnem zavetju aristokratske gospode, ki ji je nudila blagostanje, ugled, udobje? Izbira doma za starostnike, ki ni bil v njenem socialnem rangu, je bila zanjo pokora. Sinu je lahko dala tisto, kar je imela in tisto, kar je znala, hladnost, odtujenost, osamljenost. Zdi pa se, da so  v družinski sagi odtrpeli dovolj, da je  vnuk postal dovolj pogumen, da je svojo ljubezen lahko izbral  sam. Žensko, v katero se je zaljubil, pa čeprav je bila to priseljena Moldavka s socialnega dna in žrtev hudega psihičnega in fizičnega nasilja.  

Sofi Oksanen: Očiščenje

Knjiga je zahtevna, težka, surova in realna. Na momente psihološka drama, prežeta z zgodovinskimi dejstvi Estonije med drugo vojno in po njej. Vse baltiške dežele so bile po prvi vojni samostojne države in povsod je bil videti vpliv Nemčije. V srednjem veku je spadalo pod Hanzeatsko kulturno in gospodarsko okolje (združenje severno nemških in južno skandinavskih mest. Mesta so imela enako trgovsko politiko, davke, na zunaj pa arhitekturo, način življenja). Kar je bilo naprednega je bilo nemško – Thomas Man je preživljal počitnice on Baltskem morju). In tako estonski kmet Hans ves čas pričakuje Angleže, ki bodo naredili red in ustavili prihajajoč komunizem. Estonija je razglasila svojo suverenost, a so jo praktično v istem hipu zasegli Rusi. In Rusi so tukaj izvajali vse svoje znane postopke izseljevanja, ovaduštva, pritiska in nesvobode. Vse to opisuje tudi roman. Vmes je še ljubezenski trikotnik, ki je prazaprav blaznost. Hans se skriva na podstrešju, sestra ovadi sestro in jo izselijo v daljni Valdivostok. Prestrašena ženska od sovjetske preiskave ne govori več in tam na vzhodu živijo stara mama, nema hči in vnukinja. Luna in zvezde so iste povsod in stik z izgubljenim možem je pravzaprav vesolje. Vnukinja postane plen prostitucije in trgovine z belim blagom v Nemčiji in ta se po srečnih ali nesrečnih okoliščinah uspe otresti krempljem uničenja. Starka popravi svoj mladostni zločin in pomaga dekletu na begu. Kritiki v ZDA so imeli pomisleke ali je to fikcija ali resničnost. Ljudje, ki so živeli v objemu socializma pa se le nasmehnejo, seveda, tako smo živeli.
Sofi Oksanen se čuti dolžno pisati o zamolčanih temah, o ženskah, ki so izbojevale velike bitke, o zasramovanih, malih ljudeh. Bila je že na obisku v Ljubljani. Njene novejše knjige so Stalinove krave, Ko golobice izginejo, piše tudi eseje in kolumne.
Estonijo sem imela priložnost obiskati  večkrat in čudovita je. Bogata dediščina srednjega veka in nemškaga kulturnega vpliva se kaže še danes. Rusev ne marajo, pa vendar morajo živeti z njimi. Estonci so napredni in nimajo težav z brezposelnostjo.  Po osamosvojitvi so se tehnološko zelo razvili. Sofi Oksanen so poznali vsi  s katerimi sem govorila, njene knjige pa tedaj še niso prebrali….

Po romanu je posnet tudi film (link do celotnega filma)
https://www.youtube.com/watch?v=xToRzWH8BiY

Sezona 2016/17

Mureakami Haruki: Norveški Gozd

samomor, čudaškost mladostnikov, Japonska – sodobna kultura smrti, brezosebna spolnost, skrb za ostarele starše, sanatorij za duševne bolezni, medsebojna pomoč, politična revolucija, osamljenost, melanholija, dolžnost da si srečen, spolna revolucija, odsotnost staršev, smrt bližnjih in skrb zanje, japonska tradicija samomorov, odgovornost za svoje odločitve…
To je bilo nekaj iztočnic o katerih smo se pogovarjali. Knjiga nam je bila všeč, še danes pa ne vem, če bi jo prav ponujala mladostnikom. Melanholični nadrealizem je literarna usmeritev knjigein morda avtorja v celoti. Murakami je kultni japonski sodobni avtor, ki je prejel mnoge nagrade. Je apolitični avtor, ki pa simpatizira z uporniki. Lahko posežete še po mnogih drugih njegovih knjigah: Kafka na obali, Južno od meje zahodno od sonca, 1Q84 .
Reiko je Toruju podala jasno sporočilo: bodi srečen.
Torej, Murakami nam je bil všeč in verjamem, da ste ga mnogi dopisni člani že brali.
Naj zaključim s pesmijo, ki nas je spremljala tekom knjige:
Norwegian Wood (This Bird Has Flown)”

I once had a girl
Or should I say
She once had me

She showed me her room
Isn’t it good
Norwegian wood

She asked me to stay
And she told me to sit anywhere
So I looked around
And I noticed there wasn’t a chair

I sat on a rug
Biding my time
Drinking her wine

We talked until two
And then she said
“It’s time for bed”

She told me she worked in the morning
And started to laugh
I told her I didn’t
And crawled off to sleep in the bath

And when I awoke
I was alone
This bird had flown

So I lit a fire
Isn’t it good
Norwegian wood

Tereza Boučkova: Leto petelina

Različnost pri pogledu na našo prvo knjigo nas je pošteno razgovorila. Ko je leta 2008 na Češkem izšla avtobiografska knjiga Leto petelina (Tereza Boučkova), je dvignila veliko prahu. Kadar je nekaj močno odmevnega v javnosti, se običajno ljudje z vsem ne strinjajo, eni kritizirajo, drugi občudujejo. Gospe so vedele povedat, da je bilo tudi pri nas tedaj veliko polemike o posvojenih otrocih – tokrat so bili izpostavljeni romski otroci. Naša nova članica Klavdija, ki živi s posvojeno deklico, nas je seznanila, da je sedaj tudi Slovenija odprla meje za posvojitev otrok s Češke (to so romski otroci, ker jih tam ne želijo vzeti za svoje). Otrok za posvojitev v Sloveniji ni, prosilcev je veliko, tako lahko za tovrstno prošnjo trkajo na vrata tujine. Hud postopek in procedura so potrebni, da lahko posvojiš otroka in edino pravilo pri nadaljnem delu in življenju z njim je, da ni pravila. Nihče nam ne more zagotoviti, da bodo novo okolje in samodejavnost otroka pripeljala na prilagojeno življenje v našem svetu in po naših predstavah, normah in vrednotah. Patrik in Lukaš sta kljub velikanskemu naporu staršev šla svojo pot, ki je bila popolnoma drugačna od družine, v kateri sta odraščala. In koliko rojenih lastnih otrok gre svojo pot, drugačno od pričakovanja in vzgoje staršev?

Tereza zelo odkrito govori o sebi, svojem življenju, vzponih in padcih, krizah in vzhičenosti, ki jo prežemajo. Je žrtev komunističnega nasilja nad pisatelji. Dramatik je bil tudi njen oče in sama se pobija s pisanjem, ki jo osrečuje, ozdravlja in hkrati bremeni. Del ji ne objavijo, stalno uživa antidepresive in zdi se, da je trenutno v svoji senčni strani življenja. Oče ju je z materjo zapustil že dolgo tega. Je umetnica z židovskimi koreninami, ki išče svojo preteklost, preživlja se s pisanjem, poje, nastopa na literarnih večerih.…Od tega se živeti ne da…. Težave, ki jih prinašajo otroci krhajo njun odnos in vsak ga blaži po svoje. Skupne poti iz njune osebne krize ne iščeta, z vzroki se ne ukvarjata. Mož pobegne na kolo, ki postane njegov zapeljivec. Vedno uboga, nobenega mnenja nima, vedno je pripravljeno, vse prenese…. Tereza se sprašuje, zakaj ni kolo? Tudi ona beži od doma in uteho za življenje, ki ji spolzi iz rok išče v petju, obiskih gledališča, stikih z materjo, ki je v svoji starosti zelo lepa in svobodomiselna. Ko ji hči omeni, kako jo mož zanemarja in ji je postal všeč nekdo drug, brezpogojno izjavi, ne zavračaj, ljubezni nikoli ne zavračaj.

Knjiga je ocenjena z najvišjimi ocenami. Javnost na Češkem in tudi drugot je razdvojila in tako je bilo tudi med nami. Nekatere ste v knjigi videle usodo posvojenih otrok, druge Terezino žalost in obup, spet tretjim knjiga ni bila všeč in prav to ji daje njeno največjo vrednost.

Simbolika petelina je v njenem dekliškem priimku (Kohot v češčini pomeni petelin), rojena je v letu petelina in v uri petelina. Petelin je simbol darovanja za ozdravitev, je vodnik duš v onstranstvo, kaže bojevitost, zmago in pogum, ljubezensko poželenje in plodnost, petelin je nastopač, zaveznik skritih ljubimcev, je opomin in kesanje, prebuja k molitvi in je zlato zrnje božje modrosti. Je še mnogo več, pa vendar se zdi, da smo veliko dejanj, ki ponazarjajo simboliko petelina, lahko odkrili tudi v Terezini knjigi.

Hvala za iskrena mnenja, veliko tem smo odprli. Samo različni pogledi nas obogatijo in hvala, ker ste nam zaupale svoje mnenje in poglede.

Sezona 2015/16

Andrej E. Skubic: Koliko si moja

Janja Vidmar: Pink

Svetlana Aleksijevič: Černobilska molitev

Izpostavili smo politični, osebni – čustveni in filozofsko/znanstveni vidik nesreče v Černobilu. Mnogi med vami se je dobro spominjate. Bralke so povedale, da ste tistega davnega aprila 1986 obdelovali vrtove, ko so sporočili, da je radioaktivni oblak dosegel tudi Slovenijo. Odsvetovali so vam uživanje zelenjave, pa ste jo vseeno pojedli. Prav tako so odsvetovali nabiranje gob, pa so ljudje vseeno vlagali jurčke in šampinjone. Bralka je tisto pletje rodila sina. Priporočali so jim, naj se raje zadržujejo več v stanovanjih.
Tako je bilo nam, tisoče kilometrov stran. Kaj pa oni tam? Pomembno je bilo udeležiti se prvomajskih parad. Znstvenikom in strokovnjakom, ki so želeli ozavestiti ljudi, kako naj ukrepajo, so grozili z odvzemom partijske knjižice. Kot da bi bil potem izobčenec, ki bi ne vedel, kako živeti. Količine sevanja so bile neznosne. Gasilci so zogleneli in niti nege ob umiranju jim niso dovolili. Pa je žena vztrajala. Zamolčala je njeno nosečnost in negovala moža v trenutkih smrti. Otrok je prevzel vso radiacijo nase in ob rojstvu umrl. Mutacije so se poigrale z vsemi živimi bitji, najhuje pri ljudeh. Rodila se je deklica z eno samo odprtino. Vozili so jo po svetu, kot vzorčni primer. In navadila se je živeti v bolnišnicah. Otroci so se igrali smrt, saj je bila stalna znanaka.
Obiskovalke so se prav tako spominjale, da so prišli tudi na Debeli rtič otroci s Černobila na zdravljenje. Domačini so nasprotovali njihovemu prihodu, ker so sevali.
Včasih je veljalo pošast je vojna in čudež je življenje. Po Černobilu nič več ni tako. To je grozota, ki šele prihaja. Zato je tudi podnaslov knjige kronika prihodnosti.

Film Ana Karennina (2012, Joe Wright, Keira Knightley, Jude law, Aron Johnaon, Kelly, Macdonald…)

Tolstoja (1828 – 1910) poznamo, pa vendar le nekaj besed. Bil je morda najbolj znan Rus. Silak in orjak, ki je v svoji mladosti živel strastno in tudi razuzdano. Rodil se je v aristokratski družini, se bojeval v krimski vojni in po  letu 1879 doživel duhovni preobrat. Tolstjanstvo je prav po njem poimenovan slog kmečkega življenja in dela. Preselil se je v Jasno Polano, kmetoval, postal vegeterjanec, čutil naravo, preziral ubijanje, pobožal vsako bilko, ki jo je pohodil. Še kot starec je igral tenis, vozil kolo in plaval v ledenem jezeru. Po razbrzdanem življenju se je poročil s Sofijo, ki mu je rodila 13 otrok. S sojo dolgo belo brado in pronicljivo osebnostjo je bil kot Mojzes ali Buda. Jaz sem narava, tako je rad povedal. Bal se je glasbe, ob poslušanju tonov in zvokov inšturmentov, se je fizično odzval. Krčiti so se mu začele obrvi, trzale so mu obrazne mišice, v grlu je začutil nenavaden pritisk. Ob poslušanju glasbe ni obvaldoval svojih čistev in telesa. Nemara  podobno, kot je to doletelo Ano ob srečanju z Vronskim.
 Morda je Ana Karenina pravzaprav ta velika čutnost, ki se je v njem zbudila ob glasbi in ob strasti in je ni mogel nadzorovati. Zgodbo je srečal pri sosedu. Opisal jo je kot veliko fresko sveta, strastna ljubezen, ki je pripeljala v pogubo žensko, ki zaradi strasti zapusti udobje, otroka, položaj v družbi in na koncu zblaznela skoči pod vlak. Stalnica v zgodbi so vlak, odhajanje, peroni, megla, para… neka nemirnost, ki glavne junake požene v beg od sebe, nerazumljiva dejanja, ki jih pripeljejo na dno. Ana in Vronski se ljubita, čeravno oba vesta, da je to samomorilsko dejanje. Vronski čuti da je morilec, ki Aninemu telesu krade življenje. Ob prvem telesnem stiku Ana reče, vse je končano, sedaj nimam ničesar več, razen tebe.
Na koncu smo bile vse mnenja, da nam je danes lažje. Ljubezen svobodno izbiramo, družbeni položaj si z lastnim delom lahko ustvarimo sami, tudi ženske si ga ustvarjamo same. Nihče nam ne bo odvzel otrok, četudi se bomo zaljubili v drugega in nekaj je tudi res, če hočemo družbeni položaj ustvariti same, si ga bomo le z delom. Delo pa nam ne omogoča, da bi živele takšen aristokratski teater dolgčasa, hlinjenja in blefa, kot ga je živela ruska aristokracija v obdobju Ane Karenine (2/2  19. st).
Kadar mi ne nadziramo čustev, nas imajo ona v objemu. Tedaj smo lutke v paleti strasti, ki se pogosto končajo z obžalovanjem, razočaranjem in brezizhodnostjo, katere dokončni konec je različen od položaja, ugleda in obdobja v katerem živimo.
Film je uspešnica, čeravno je dobil oskarja le za kostumografijo. Je spojitev gledališča, v katerem so predstavljeni prizori iz Moskve in Pertograda, medtem ko so dogodki na podeželju predstavljeni kot film. Ravno zaradi absurdnega življenja aristokracije, ki je res živela kot teater,  se je tudi Tolstoj  sam odpovedal statusu aristokratskega potomca in se preseli na deželo. Vzporedno teče zgodba o Levinu in Kitty, ki živita na podeželju..  Levin in Kitty se zdita v manj strastni ljubezni srečnejša kot Ana in Vronski. Zgodba Levina in Kitty je zgodba Tolstoja in Sofije.
Morda nam Tolstoj ne sporoča ničesar, ker se stvari kar zgodijo, kot se pač v življenju stvari zgodijo same.

Elif Shafah: Štirideset pravil ljubezni

Elif Shafak nas je začarala in očarala. Lahko si ogeldate njen nastop na TED talk predstavitvi. To smo gledali tudi na srečanju (lahko nstavite hrvaške ali srbske podnapise, če vam slučajno ležijo bolj kot angleščina).

http://www.ted.com/talks/elif_shafak_the_politics_of_fiction

Elif je prepričana, da lahko piše le iz fikcije, v kateri mora stopiti izven pričakovanih in dejanskih življenjskih okvirov in okovov. Le tako naredimo lahko korak k sebi. Zgodbe premagujejo meje in Elif pravi, da je vredno pisati le o tistem, kar čutimo.  Mnogi jo primerjajo s Pamukom in jo predstavljajo v njegovi ženski niansi, pa ni čisto tako. » Ela mora zapustiti tiste, ki jih je imela do včeraj najraje na svetu, da se bo osvobodila okovov, ki si jih je nadela sama.« Krožkarice so se strinjale prav z vsem napisanim in vsi smo občudovali koran in modrost islama, ki zveni izpod peresa modreca. In to je tisto dobro v vseh religijah, kiso postavljene na isti meter, skupni imenovalec in tisto, kar človeku lahko pomaga danes, tukaj in zdaj. Seveda se tekom časa obraz vseke vrozipovedi spremeni in ga sistemi, kjer se nahajajo predsavljajo v drugačni luči. V svojem bistvu pa je enak.  To naj bi vsak posameznik zasledoval sam. In edino takšna vera nekaj šteje in je trajna. Vse drugo so le zunanje in pojavne oblike, ki nas umeščajo v nek kulturni krog, nam nudijo podporo… Brez iskanja tega bistva pa je mrtva črka na pairju in se globin posmenznika sploh ne dotakne. Ali jo vsak sam išče, kot jo je iskala Ela? In v svojem bistvu je vse ljubezen. Gonilo vsega iz česar smo izšli in kar poganja svet in stavrstvo. Sviloprejka mora umreti, da dobimo svilo. Naše stare okove moramo zrušiti in jih zapustiti, če želimo najti sebe.

Kot rečeno, knjiga ki je bila vsem všeč, vsaj v kakšnem kotičku in segmentu. Našla sem izpisanih 40 pravil, ki vam jih  prilagam. Na srečanju smo si jih razdelili in vask je dobil kakšnega. Morda pa bo kakšna misel za v denarnico, knjižico, za na steno ali kaj jaz vem kam si zataknete kaj lepega.

  1. Kako vidimo boga, je neposreden odsev tega, kako vidimo sebe. Če nam bog v misli prikliče predvsem strah in obtoževanje, pomeni, da se je v nas nabralo preveč strahu in obtoževanja. Če vidimo boga kot polnega ljubezni in sočutja, smo takšni tudi sami.
  2. Pot do resnice je delo srca, in ne glave. Naj bo srce osnovni vodič, ne tvoj razum. Spoznaj, izzovi in končno spremeni svojo nafs s svojim srcem. Poznavanje sebe te bo peljalo k poznavanju Boga.
  3. Vsak bralec razume prevzvišeni Koran na drugi ravni, v skladu z globino svojega razumevanja. Ravni vpogleda so štiri. Prva raven je zunanji pomen; tisti, s katerim je zadovoljna večina ljudi. Naslednji je Batin – notranji pomen. Tretji je notranji notranjega. In četrta raven je tako globoka, da je ni mogoče ubesediti in mora zato ostati neopisana.
  4. Lahko proučuješ Boga skozi vse in vsakogar v vesolju, kajti bog ni omejen na mošejo, sinagogo ali cerkev. A če moraš še vedno vedeti, kje natanko je njegovo domovanje, obstaja samo en kraj, kjer ga lahko iščeš: srce iskrenega ljubimca.
  5. Intelekt in ljubezen sta sestavljena iz različnih snovi. Um ljudi zavozla in ničesar ne tvega, ljubezen pa razveže vse vozle in tvega vse. Um je vedno previden in pravi: ‘Pazi se prevelike ekstaze,’ ljubezen pa pravi: ‘Oh, nič zato! Kar skoči!’ Um se ne zlomi zlahka, ljubezen pa iz sebe brez težav naredi ruševino. A med ruševinami se skrivajo zakladi. Zlomljeno srce skriva zaklade.
  6. Večina težav na svetu izhaja iz jezikovnih napak in preprostih nerazumevanj. Nikoli ne jemljite besed dobesedno. Ko stopite na območje ljubezni, postane jezik, kakršnega poznamo, nepotreben. Tisto, česar ni mogoče ubesediti, lahko dojamemo le v tišini.
  7. Osamljenost in samota sta dve različni stvari. Ko si osamljen, se je lahko zavajati, da si na pravi poti. Samota je boljša za nas, saj pomeni, da smo sami, ne da bi bili osamljeni. A na koncu je bolje najti nekoga, osebo, ki bo tvoje zrcalo. Zapomni si, samo v srcu drugega človeka lahko resnično vidiš sebe in božjo navzočnost v sebi.
  8. Kar koli se zgodi v tvojem življenju, ne glede na to, kako zaskrbljujoče so lahko videti stvari, se nikar ne predaj obupu. Tudi ko vsa vrata ostanejo zaprta, bo bog odprl novo pot samo zate. Bodi hvaležen! Lahko je biti hvaležen, kadar je vse v redu. Sufi pa je hvaležen ne samo za to, kar je dobil, ampak tudi za vse tisto, kar so mu odrekli.
  9. Potrpežljivost ne pomeni nedejavnega čakanja. Pomeni, da gledamo dovolj daleč naprej, da zaupamo končnemu izidu procesa. Kaj pomeni potrpežljivost? Pomeni, da gledamo trn in vidimo vrtnico, da gledamo noč in vidimo zoro. Nepotrpežljivost pomeni, da smo kratkovidni in ne vidimo izida. Božji prijatelji nikoli ne izgubijo potrpljenja, kajti vedno, da lunin krajec potrebuje čas, da se spremeni v polno luno.
  10. Vzhod, zahod, jug ali sever, razlika je le majhna. Vseeno, katera je tvoja smer, prepričaj se le, da je vsako potovanje tudi potovanje znotraj. Če potuješ znotraj, boš prepotoval širni svet in še več.
  11. Babica ve, da se takrat, ko ni bolečine, ne more odpreti pot za otroka in mati ne more roditi. Prav tako je za rojstvo novega Sebe potreben napor. Prav tako kakor mora iti glina skozi hudo vročino, da postane močna, lahko Ljubezen postane popolna zgolj v bolečini.
  12. Iskanje Ljubezni nas spremeni. Ni iskalca med tistimi, ki iščejo Ljubezen, ki ne bi dozorel na poti. V trenutku, ko začneš iskati Ljubezen, se začneš spremijati znotraj in na zunaj.
  13. Več je lažnih gurujev in lažnih učiteljev na svetu, kakor je zvezd v vidnem vesolju. Ne zamenjuj ljudi, ki so obsedeni sami s seboj in jih žene sla po moči, z resničnimi mentorji. Resnični duhovni vodja tvoje pozornosti ne bo usmerjal nase in od tebe ne bo terjal popolne poslušnosti ali skrajnega občudovanja, pač pa ti bo pomagal ceniti in spoštovati tvoj notranji jaz. Resnični mentorji so prosojni kakor steklo. Dovolijo, da skoznje teče božja luč.
  14. Poskušaj se ne upirati spremembam, ki ti pridejo na pot. Raje pusti življenje, da živi skozte. In ne skrbi, da se ti življenje postavlja na glavo. Kako pa veš, da je tista stran, ki si je vajen zdaj, boljša od tiste, ki prihaja?
  15. Bog ima polne roke dela z izpopolnitvijo svojega stvarjenja, navzven in navznoter. Vsako človeško bitje se počasi, a neizpodbitno, približuje popolnosti. Vsi smo nedokončana umetniška dela.
  16. Lahko je ljubiti popolnega boga, brezmadežnega in nezmotljivega, kakršen je. Precej težje pa je ljubiti soljudi z vsemi njihovimi napakami in pomanjkljivostmi. Zapomnite si, samo tisto lahko poznamo, kar zmoremo ljubiti. Brez ljubezni ni modrosti. Če se ne naučimo ljubiti božjih stvaritev, ne moremo ne resnično ljubiti ne resnično poznati boga.
  17. Prava umazanijan je tista znotraj. Ostalo se preprosto umije. Samo ena vrsta umazanije je, ki je ni mogoče sprati s čisto vodo, in to je madež sovraštva in svetohlinstva, ki okuži dušo. Telo lahko očistiš skozi vzdržnost in post, samo ljubezen pa lahko očisti srce.
  18. Celotno vesolje je vsebovano v enem samem človeškem bitju – tebi. Vse, kar vidiš okoli sebe, vključno s stvarmi, ki jih morda ne maraš, in celo ljudmi, ki jih preziraš ali sovražiš, je prisotno v tebi v različnih stopnjah. Zato tudi Šejtana ne išči zunaj sebe. Hudič ni izjemna sila, ki napade od zunaj. Je navadni notranji glas. Če se v celoti spoznaš, se iskreno in odločno soočiš s svojo temno in svetlo stranjo, boš dosegel najvišjo obliko zavesti. Ko se človek zares pozna, pozna boga.
  19. Če bi rad spremenhil to, kako se drugi vedejo do tebe, moraš najprej spremeniti to, kako se do sebe vedeš sam. Če se ne naučiš ljubiti samega sebe, popolnoma in iskreno, ni nobene možnosti, da boš ljubljen. Ko enkrat dosežeš to stopnjo, bodi hvaležen za vsak trn, ki ga drugi morda vržejo vate. To je znak, da te bodo kmalu zasuli z vrtnicami.
  20. Ne skrbi, kam te bo peljala pot. Raje se osredotoči na prvi korak. To je najtežji del in za tega si odgovoren. Ko enkrat narediš korak, pusti, da se vse zgodi po naravni poti, in drugo bo sledilo. Ne plavaj s tokom. Bodi tok.
  21. Vsi smo ustvarjeni po njegovi podobi, in vendar je bil vsak ustvarjen, da bo različen in edinstven. Niti dva človeka nista enaka. Niti dve srci ne utripata v istem ritmu. Če bi bog hotel, da smo vsi enaki, bi nas take ustvaril. Zato je nespoštovanje razlik in vsiljevanje svojih misli drugim enako kakor nespoštovanje svetega božjega načrta.
  22. Ko gre resnični ljubitelj boga v gostilno, gostilna postane njegova molilnica, ko pa gre v to isto sobo pivec, postane gostilna. V vsem, kar počnemo, naredijo razliko naša srca, ne naš zunanji videz. Sufiji ne sodijo drugih ljudi po tem, kakšni so videti. Ko sufi strmi v nekoga, ima obe očesi zaprti in odpre tretje oko – tisto oko, ki vidi notranje cesarstvo.
  23. Življenje je začasno posojilo in ta svet ni nič drugega kakor skiciran posnetek Stvarnosti. Samo otroci bi imeli igračo za pravo stvar. In vendar se ljudje ali zaljubijo v igračo ali pa jo brez spoštovanja polomijo in odvržejo. V tem življenju se ogibaj vseh skrajnosti, saj ti bodo uničile notranje ravnovesje. Sufiji ne gredo v skrajnosti. Sufi vedno ostane blag in zmeren.
  24. Človek ima edinstveno mesto med božjimi stvaritvami. » Vanj sem vdihnil svojega duha,« je rekel bog. Vsak od nas brez izjeme je ustvarjen, da bo božji namestnik na zemlji. Vprašajte se, kako pogosto se obnašate kakor namestnik, če sploh kdaj? Zapomnite si, vsak od nas je dolžan odkriti božji duh v sebi in živeti v skladu z njim.
  25. Pekel je tukaj in zdaj. Nebesa prav tako. Ne skrbite več o peklu ali sanjajte o nebesih, saj sta oba navzoča v vas prav ta trenutek. Vsakič ko se zaljubimo, se vzpnemo v nebesa. Vsakič, ko sovražimo, zavidamo ali se s kom prepiramo, pademo naravnost v peklenski ogenj.
  26. Vesolje je eno bitje. Vse in vsakdo je povezan skozi nevidno mrežo zgodb. Če se zavedamo ali ne, vsi smo del tihega pogovora. Ne škoduj. Vadi sočutje. In ne opravljaj za nikogaršnjim hrbtom – tudi nedolžne opazke ne daj! Besede, ki pridejo iz naših ust, ne izginejo, ampak so za vedno shranjene v neskončnem prostoru in bodo prišle, ko bo treba, k nam nazaj. Bolečina enega nas vse prizadene. Veselje enega človeka vsem nariše nasmeh na ustnice.
  27. Ta svet je kakor zasnežena gora, ki odbija tvoj glas. Kar koli rečeš, dobro ali slabo, se bo nekako vrnilo k tebi. Če torej kdo o tebi misli slabe misli, bodo slabe besede o njem stvari samo še poslabšale. Ti boš ujet v hudičev krog zlobne energije. Namesto tega štirideset dni in noči govori in misli o tem človeku lepe stvari. Na koncu štiridesetih dni bo vse drugače, ker boš ti navznoter drugačen.
  28. Preteklost je interpretacija. Prihodnost je iluzija. Svet se ne giblje skozi čas, kakor da je ta ravna črta, od preteklosti v prihodnost. Namesto tega se čas premika skozi nas in v nas, v neskončnih spiralah. Večnost ne pomeni neskončnega časa, ampak preprosto brezčasnost. Če bi rad izkusil večno razsvetljenje, preženi preteklost in prihodnost iz misli in ostani v sedanjem trenutku.
  29. Usoda ne pomeni, da je bilo tvoje življenje strogo določeno vnaprej. Zato je to, da prepuščaš vse usodi in ne prispevaš dejavno h glasbi vesolja, znak čiste nevednosti. Glasba vesolja objema vse in je komponirana na štirideset različnih ravneh.Tvoja usoda je raven, na kateri boš igral svojo melodijo. Morda ne boš spremenil svojega inštrumenta, ampak kako dobro boš igral, je zagotovo v tvojih rokah.
  30. Resnični sufi je tak, da celo takrat, ko je po krivem obtožen, napaden in z vseh strani obsojan, vse to potrpežljivo prenaša, ne izreče niti ene slabe besede o nobenem od svojih kritikov. Sufi nikoli ne pripisuje krivde. Kako naj bodo nasprotniki ali rivali ali celo »drugi«, če pa sloh ni »jaza«? Kako naj bo kdo, ki bi ga krivili, če pa obstaja samo Eden?
  31. Če hočeš okrepiti svojo vero, se moraš znotraj zmehčati. Da bi bila tvoja vera trdna skala, mora biti tvoje srce mehko kakor pero. Skozi bolezen, nesrečo, izgubo ali boj, tako ali drugače smo vsi soočeni z dogodki, ki nas učijo, kako postati manj sebični in obsojajoči, pa bolj sočutni in velikodušni. Vendar se nekateri od nas naučimo lekcijo in postanemo blažji, drugi pa postanejo še ostrejši, kakor so bili prej. Edini način, da se približamo Resnici, je, da razširimo srca, tako da bodo zaobjela vse človeštvo in bo v njih še vedno prostor za več Ljubezni.
  32. Nič ne sme stati med teboj in bogom. Ne imami, ne duhovniki, rabini ali kateri koli drugi čuvarji moralnega ali verskega vodstva. Ne duhovni učitelji, celo tvoja vera ne. Verjemi v svoje vrednote in pravila, vendar nikoli ne pusti, da bi gospodarila nad drugimi. Če dragim kar naprej lomiš srca, ni nobena verska dolžnost, ki jo opravljaš, vredna nič. Ogibaj se malikov, kajti zameglili ti bodo pogled. Naj bo tvoj vodja bog in samo bog. Nauči se Resnic, prijatelj, vendar pazi, da iz svojih resnic ne boš naredil fetiša.
  33. Medtem ko se vsi na tem svetu ženejo, da bi nekam prišli in postali nekdo, samo da bi lahko vse pustili za seboj ob smrti, je tvoj cilj vrhovna faza ničnosti. Živi to življenje tako lahko in prazno kakor številka nič. Nič drugačni nismo od lonca. Ne držijo nas pokonci okraski zunaj, ampak praznina znotraj. Tako pač je; naprej nas ne poganja tisto, kar si prizadevamo doseči, ampak zavest o ničnosti.
  34. Predaja ne pomeni, da si šibak in nedejaven, ne vodi ne v fatalizem ne v predajo. Nasprotno. Tisti, ki se predajo božanskemu bistvu življenja, bodo živeli v nemoteni mirnosti in miru, celo če bo šel ves svet skozi pretres za pretresom.
  35. Na tem svetu nas ne pelje naprej tisto, kar si je podobno ali običajno, ampak odkrita nasprotja. In vsa nasprotja v vesolju so navzoča v vsakem od nas. Zato se mora vernik srečati z nevernikom, ki prebiva v njem. In nevernik mora spoznati molčečega vernika v sebi. Dokler posameznik ne doseže stopnje Insan-i Kamil, popolnega človeškega bitja, je vera postopen proces – tak, ki zahteva navidezno nasprotje: nevero.
  36. Ta svet je postavljen po načelu vzajemnosti. Niti kapljica praznine ali luska sovraštva ne ostaneta nepovrnjeni. Ne boj se zarot, prevar in zvijač drugih ljudi. Če kdo nastavlja past, je to bog. On je največji spletkar. Niti list se ne premakne, ne da bi bog vedel za to. Preprosto in popolnoma verjemi v to. Kar koli bog naredi, naredi lepo.
  37. Bog je sistematičen urar. Tako natančen je njegov red, de vse na zemlji zgodi ob svojem času. Niti minuto prepozno niti minuto prezgodaj. In za vsakogar, brez izjeme, ura deluje točno. Za vsakogar je čas za ljubezen in čas za smrt.
  38. Nikoli ni prepozno, da se vprašaš: ‘Ali sem pripravljen spremeniti življenje, ki ga živim? Sem se pripravljen spremeniti od znotraj?’ Če je en sam dan v tvojem življenju enak prejšnjemu, je to škoda. V vsakem trenutku in z vsakim novim vdihom bi moral biti človek nov, in znova nov. Samo en način je, da se rodimo v novo življenje: da umremo pred smrtjo.
  39. Deli se spreminjajo, celota pa je vedno ista. Za vsakega tatu, ki odide s tega sveta, se rodi nov. In vsakega dobrega človeka, ki odide, nadomesti nov. Ne samo da tako nič ne ostane isto, ampak se tudi nič nikoli zares ne spremeni. Za vsakega sufija, ki umre, se nekje rodi nov.
  40. Življenje brez ljubezni je brez smisla. Ne sprašuj se, kakšne vrste ljubezen moraš iskati, duhovno ali materialno, božjo ali posvetno, vzhodno ali zahodno – razlike peljejo zgolj k še večjim razlikam. Ljubezen nima nalepk, nima razlag. Je, kar je, čista in preprosta. Ljubezen je voda življenja. In ljubljeni je ogenj duše. Vesolje se vrti drugače, kadar ogenj ljubi vodo.

Sezona 2014/15

Elif Shafak: Pankrt iz Istanbula

V knjigi so predstavljeni tako Armenci, kot Turki. Lahko smo si ustvarili podobo o enih in drugih. Kot žrtev te obravnavajo drugače, če se stvar pobota, nimaš več statusa žrtve. Predstavljene so štiri generacije, ki živijo v slogi, kakor pač živijo. Spoznali smo lahko vedeževanje, turško nacionalno zgodovino, tetovažni salon, posilstva, samomore, Armenske moške, ki so umirali mladi. Spoznali smo bližnjevzhodni humor, okuse začimb in jedi, utrip Isambula.  Svojih polpreteklih zgodb in nerešenih problemov imamo po mojem v vsakem narodu kaj. Le tako izvrstnih avtorjev, ki bi znali na takšen način to vse skupaj skup spraviti vsi namamo. Ali njihov čas šele prihaja.

Knjiga je fantastična in vredna je ponovnega branja. Morda boste uspeli izdelat sladico iz vseh navedenih sestavin: cimet, čičerika, praženi lešniki, vanilija, pšenica, pistacija, pinjole, pomarančna lupina, mandlji, suhe marelice, semena granatnega jabolka, suhe fige, voda, zlate rozine, rožna voda, beli riž in ciankalij. Ah, kakšna presna torta za mlajše ali štrudelj za starejše bralce bi  po moje prenesla vse sestavine.

 

Maria Barbal: Kamen v melišču

V Conxini dužini je bilo otrok preveč. Teta jih ni imela, torej je šla k njej. Imela je srečno otroštvo za čas okrog leta 1900, celo moža si je izbrala sama in imela sta se rada. Mož je bil zidar in mizar, hodil je po svetu. V pozabljeno vas v Pirenejih je prinesel vodovod, bil rdečkar v španski državljanski vojni in ubili so ga. Niti žalovati niso smeli za njem. Za Conxo se tedaj življenje ustavi. Nima več smisla. S sinom se preseli v Barcelono (to poznamo povsod), kjer je v napoto. Ves dan mora biti doma, pa nobenega pametnega dela. Barcelona je hiša, v kateri okna ne gledajo na cesto. Gledajo na stopnišče in na pomožno dvigalo. Barcelona je ne poznati nikogar. Samo družinske člane. Je majhen hlebec kruha, ki ga poješ v enem dnevu… je le malo opravkov, ki so namenjeni sploh meni. Barcelona je urjenje v molčanju in je vztrajanje v molku. Le če te kdo kaj vpraša.

Povedale smo veliko. Lahko si ogledate posnetek oddaje na TVSLO, kjer sta gostji Alenka Puhar in dr. Marta Verginella. Sem prav ponosna, ker smo me odkrile še več tem, kot sta jih nanizali gostji.

RTV SLO – Kamen v melišču

 

Antonio Tabucchi: Indijski nokturno

Malo listov pa veliko misli.
Zdravnik srčni kirurg nima kaj početi v Indiji. Tu ljudje zbolevajo za tuberkulozo, tifusom, gobavostjo, sepso… za srčnimi boleznimi ne. V Evropi in Ameriki je pa ravno obratno.
Kaj prazparav počnemo v naših telesih? Morda v njih potujemo, morda so kot kovčki, sami sebe nosimo naokrog.
Ko so ga spraševali na kakšni poti je, ga je nekdo vprašal če je na romanju? Odgovori ne, le sledi iščem.
Evropejci pogosto uporabljamo besede practically, actually… nisem uspel ugotoviti, je to znak optimizma ali pesimizma. Beseda dejansko ne pomeni prazaprav nič.
Všeč mi je Hesse (švicarski Nemec.) Pa Pessoa, rožni križar in gnostik, Portugalec in Portugalska je bila tudi Goa. In Indija brez Goe bi bila verjetno drugačna. Navaja Pessoevo pesem Božič (morda jo boste poiskali.)
»Slepa znanost orje jalovo prst, nora vera živi sanje svojega kulta, novi bog je samo beseda, ne verjemi in ne išči: vse je skrito.« Učeno, preprpsto in dobro, kaj ne.
Posameznik lahko predstavlja maja – zunajost sveta, toda kar šteje je atman – to je posameznikova duša. Deček, ki je znal brati karme je glavnemu junaku povedal, da je nekdo drug, nima duše. Je na čolnu in vidi veliko luči. Njega tukaj ni, torej je le lupina, ki išče vsebino.
Ljudje mislijo, da je treba v življenju videti čim več stvari. Zadostuje, da vidimo čim manj.
Kaj vidimo na fotografijah – izraze zmagoslavja ali predajo smrti.
Nekdo me išče. Knjiga govori o njegovem iskanju.
In mi iščimo sebe.

 

Vinko Mὄderendorfer: Tek za rdečo hudičevko : ljubávni roman

Obdelali smo še eno Mὄderendorferjevo knjigo. Saj smo jih že več, tokrat je bila Rdeča hudičevka. Po prvih mnenjih in vtisih so naše zveste bralke malo zavijale z očmi, zopet Mὄderendorferjev stil. Njegov stil so namreč obrobni ljudje, spolzek jezik in seveda telesne strasti, za katerimi se lahko skriva tudi veliko bolečine, sramu in trpljenja. Torej neke vrste potlačene želje in hrepenenja in strahovi. Kaj bi glavni junak rad bil ali kaj je – družinski oče ali Don Juan? Ireno pa nam je Janja predstavila kot Lepo Vido ali Cankarjevo Lojzko. Nam je morala malo razložiti, pa smo se zopet kaj novega naučile.

 

Maja Haderlap: Angel pozabe

Koroške Slovence spremljam že nekaj časa. Imam priložnost z njimi delat in v vsakem skupnem srečanju se razkrije nekaj njihovega mozaika, ki ga S takšno knjigo dopolnim. Karavnake za mejo so na senčni strani. Naše skupne gore (Peca, Košutnikov turn, Stol…) imajo tam strme stene, več je grap. Okolje nas oblikuje. Položaj in vloga Slovencev med vojno je bil jasen. Tu so bili najbolj kruti nacisti, ki so imeli nalogo slovenstvo in Slovence uničiti. Všeč so jim bili pratizani, ker so naciste preganjali in jih tudi pregnali. Ni pa jim bila všeč zvezda »v njihovih glavah«. To je še danes močno tradicionlno in katoliško območje. In sedaj umestimo zgodbo ljudi, ki so pretrpeli vojne grozote, mučenje, po vojni zaničevanje, ker so Slovenci, zmerjali so jih z banditi in komunisti, sami so bili povsem drugačn. Živeli so v grapah kot gozdarji in lovci, vkleščeni v lokalno okolje, pogovore, kjer so bili žrtve krutega nasilja ali so živeli med rablji. Alhkohol nardi svoje, posledice vojne tudi. Kako je živeti mladi generaciji, ki vojne ni doživela, pač pa je odrasla med ljudmi, ki jih je to razjedlo. Ni čudno, da si je mlada Maja ali Mic, kot jo kliče oče, izbrala delo v gledališču, kjer lahko z vsako predstavo podoživi in odigra raznolike tavme in tegobe v sebi. Izpostavili smo vlogo babice, ki je bila glava družine. Oče je bil nerazumljen in ženi ni bilo lahko življenje z njim. Videla je jokati kip Marije ob njuni poroki, ki naj bi naznanjal nič dobrega. Mama je bila v podrejenem položaju, hči in mati se nikakor nista mogli zbližati. Najpomembnejšo vlogo v njenih ranih letih je odigrala babica. In dotaknili smo se tudi Maje. Z natančnim in lepim opisom je naredila največ zase pa tudi za vse koroške Slovence in tudi druge ljudi v takšnih situacijah, saj je na vsakem vogalu vojna in njene travme . Zelo je popularna. Pravi, da jo je predstavljanje knjige in razlaganje situacije zadnji dve leti kar utrudilo. Celo mož se je moral priavditi novi situaciji. Prej je bil ugleden germanist in profesor, sedaj pa je postal mož Maje Haderlap…. To ni lahko. Njena domačija je postala izletniška točka za marsikakšno skupino (naša Minka jo je obiskala z zborom), med drugim pa je domačijo na senčni strani Pece obiskal tudi avstrijski predsednik.
Nekaj linkov, ki smo jih tudi mi pregledali:

27. Vilenica – Maja Haderlap – NOMADIC WRITERS

Maja Haderlap: Dve leti sem govorila o koroških Slovencih, zdaj se moram vrniti k sebi (www.delo.si)

Maja Haderlap – Angel pozabe / Angel of Oblivion

 

Nathalie Sarraute: Otroštvo

Avtorica je knjigo pisala pri 83. letih. Perspektiva zrelosti in časa, odpuščanja in videnja v vsem dobro se čuti. Dogaja se v letih okrog 1910. Straša sta bila ločena in pripadnika višjega sloja. Mati je bila umetnica svobodne volje. Njen čut za otroka je bil precej šibak. Ko sta se starša ločila, so jo poslali na počitnice k očetu v Pariz. V tistem času, kar tako samo… tam te bo nekdo prevzel, potem greš na kočijo in vlak….Oče živi v Parizu. Je kemik in podjetnik. Prevzame vlogo očeta in mame hkrati. Ne vem kateri moški bi zvečer stopil do kolega, če ne bi znal rešiti matematične naloge. Že tedaj so se križali zdrava kmečka pamet in novi učni načrti. Oče je vedel razultat, venadar postopek, je bila novotarija, ki mu smrtniki še danes nikakor ne sledimo. Nataši priskrbi nekakšno guvernanto Vero, ki je tudi njegova nova žena, vendar je bilo čutiti, da to ni povsem enakovreden odnos dveh odraslih. Vera, ki je zgolj 15 let starejša od Nataše skrbi zanjo, kot zna in zmore. Ima tudi svojega otroka, ki je seveda v priviligiranem položaju in na koncu Nataša vpraša Vero, ali me zelo sovražiš? In ključni odgovor? Kdo mora sovražiti otroka? Nataši ves čas prišepetava njen notranji glas in pogovor s seboj, kar roman uvršča v moderno dobo. Avtorica je bila sodobnica Sartra in novih psihoanalitikov, ki so osebnost razumeli in dojemali drugače. To se odseva tudi v pisanju oz. v dojemanju otroštva pri 83. letih. Presenečeni smo bili, koliko se je pisateljica spomnila? Zagotovo se je zelo ukvarjala s svojo osebnostjo in pot do tega je tudi raziskovanje najnežnejšega obdobja – otroštva. Z vstopom v gimnazijo (pri 11 letih – pravilno bi rekli nižjo gimnazijo) se knjiga zaključi.
Meni se zdi roman fantastičen. Dandanes so ločene družine bolj pogost primer kot neločene. Otroci živijo tri dni pri enem staršu in štiri dni pri drugem, imajo dve svoji sobi, dvoje daril, dvoje pravil in mnogo podobnosti. Nataša se zaveda, da je iz hudega lahko iztisnila mnogo, imela je vseeno bogate starše, ki so ji nudili imenitno šolanje in je postala kar je. Morda bodo maturanti nekaj od tega lahko uporabili in se spomnili.

 

Sezona 2013/14

Prebrali smo:

Andreï Makine: Francoski testament

V četrtek smo se med našim kramljanjem prestavili v svet daljne ruske stepe. V svet okrutnosti življenja med vojno in oddtujenosti francoske duše, ki se je sama prostovoljno zavoljo ljubezni preselila v Rusijo in tam ostala. Kaj jo je vezalo na Rusijo? Grob ljubljnega, dejstvo, da jo domačini cenijo, sprejemajo. Dandanašnji je Prekmurec na Gorenjskem prišlek, tam daleč pa je bila Francozinja pribežališče Rusom, ko jim je bilo najhuje. Zakaj? Kaj je imala ta ženska v sebi, da je zmogla ljudi preprosto sprejeti v vsej njihvi bolečini, jezi in tegobah? Le sprejemala jih je. Nič očitala, nič kritizirala, nič tarnala. Charllote je sama preživela toliko hudega, da je tegobo drugih preprosto lahko gledala, jo objemala in se z njo spopadla. Strahovi in težave, pridite, če ste me izbrali, tukaj sem.

Zahtevna knjiga, ki je bila nekaterim nerazumljiva, nekateri so sporočili, da so jo odložili, večini pa je bila všeč. Tako kot mnoge druge, težka, ki bi jo sami verjetno odložili, tako pa smo jo pregrizli, se o njej pogovorili in odšli bogatejši.

 

Feri Lainšček: Orkester za poljube

Prvi vtis vseh je bil, knjiga je vredna branja in debate. Orkester za poljube je 20. Lainščkova knjiga. Svoj dogajalni kraj iz Prekmurja in mrtvic Mure, preseli na Dravo in okolico Ptuja. Cigane zamenja s flosarji. Knjiga je bila izbrana kot najboljša na natečaju občine Ptuj. Prav slikanje Ptuja v obdobju med obema vojnama, je bilo kar nekaj obiskovalkam najbolj všeč. Slikovito opisuje razmere bogatih mogotcev, tovarnarjev, bankirjev, ki ga pooseblja Goldinski. Ljudi v hiralnici, ki bi dali vse za toplo juhico in občutek, da ne bodo umrli sami. In nekatere vmes. Tiste, ki jih nosi Drava, enkrat bolj zgoraj, drugič spet niže proti Hrvaški. Takšna sta Tereza in Pavlek.

Kramljale smo o tem, da nič v življenju ni brez plačila, kar je občutila Tereza. Ljubezen je močnejša od greha, vredno jo je maščevati tudi za ceno smrti in na koncu se to poplača. Z dolgim, spokornim, umirjenim življenjem nekje v samostanu, kjer glavna junakinja dočaka častiljivo starost. Precej pozornosti smo posvetili tudi žalovanju, odnosu do pokojnih, ki jih ne pozabimo. Nosimo jih s seboj. Če se od njih poslovimo in jim pustimo, da živijo svoje življneje, nam je laže, sicer se nam prikazuejejo in nam lahko igrajo na harmoniko, kar je občutila Tereza, pa tudi Goldinski. O mrtvih vse dobro (De mortius nihil nisi bene.) Naj bo. Tudi Terezi je bilo potem bolje.

 

Marcus Zusack: Kradljivka knjig

V četrtek smo preživeli zopet en lep večer. Vsi smo se strinjali, da nas je Kradljivka knjig prevzela in presunila. Jaz sem jokala, Ljuba je bila še tri dni po prebrani knjigi omotična in za nobeno rabo… Marcus Zusack je za svoja mlada leta napisal knjigo presežkov. Nuša je podala mnenje, da kaj takega lahko napiše le novinec med pisatelji, ko misli da mora vse znanje in ideje stlačiti v eno samo knjigo….

Knjigo piše Smrt, kateri je vojna najlubši čas. Ona je ves čas na delu, tokrat smo jo lahko sprejemali kot nežno damo, ki vabi in pospremi duše onkraj reke. Pomislite na sliko na naslovnici. V knjigi je strip, naprej podana dejstva, ki jih kasneje razloži. Vojni čas, karakterji , ki so na videz grobi, v notranjosti pa mehki in nežni. Trpljenje otroka ob izgubi staršev, brata, zavedanje neznanja branja in odločitev, da ji bo to polepšalo kruto realnost, četudi so to bombni napadi. Vojna je predstavljena z nemške strani. Povprečni Nemci so jo sovražili in v njej trpeli, kot vsi drugi. Sreča in dobrota človeka, ki se v času pomanjkanja izostri, kot se ne bi sicer nikjer. Ko imamo vsega dovolj, si lahko nadenemo maske, ko ni jesti in pretijo bombe, smo kar smo. Včasih se mi zdi, da smo tako zasleplejni in zabrisani, da dobesedno iščemo situacije, ko bomo lahko odvrgli ves ta odvečni blef. Če me občutek ne vara, je knjiga kandidatka za zmagovalno knjigo sezone. Hvala Silvi in Majdi za modriranje. Moderator ima privilegij, da knjigo bere dvakrat. Če je to dobra knjiga je res privilegij, ki ga seveda ne bi dobil, če ne bi bil prisiljen. Leonidi s knjižnice se bom šla osebno zahvalit za tako dober knjižni predlog.

 

Alice Munro: Preveč sreče

In o čem je tekla dabata? Zgodbe, usode in junaki so nadvse nenavadni. Konci zgodb odprti, da si lahko vsak po svoje razlaga nadaljevanje. Vsaka pripoved je kot zaokrožena celota, v kateri se prepleta nenavadna usoda junakov, okoliščine, zgodovinska dejstva, psihološko ozadje, skratka v eni knjigi veliko modrosti, usod, tudi zgodovinskih dejstev in zlasti nenavadnih prigod.

Zakaj je žena, po tem ko je mož umoril otroke, še vedno obiskovala moža v zaporu? Le zato, da ji je podajal upanje, da živijo v neki dugi dimeziji? Kako otrok ne moti različnost, pač pa nas »Zdaj sem kot ti«, pravi Nancy. Bi bilo deklicama v otroški igri odpuščeno dejanja? Nesreča v breznih in izgubljeni sin, ki tava in živi v svojem življenju. Kdo je gospa Hoy? Kateri dve spremebi občuti Roy na koncu v zgodbi Les? Kaj se zgodi študentki in kaj pričakuje od nje parter, je motiv zgodbe Wenlock Edge? Ljubeznski trikotnik med Joyce Jon in Edi opazujemo v zgodbi Leposlovje. Življenje starejših in srb zanje se prepletajo v prostih radikalih. In naslovna zgodba, ki nas popelje v resnično zgodovinsko ozadje 19. st, v svet matematike skozi oči ženske, usod in prigod in ljubezni celo s samim Dostojevskim. In na koncu na smrtni postelji izreče besede preveč sreče. Čemu in zakaj? Kogar zanima film, je po eni od njenih knjig, če ne le po eni zgodbi (ne vem ali je to taista o Prostih radikalih) posnet film Daleč od nje.

 

S. Monk Kidd: Skrivno življenje čebel

T. Ray in Deborah sta mož in žena, ki težav v zakonu ne rašujeta složno. Žena se z depresijo spopada sama. V stanju ko je na tleh se obrne po pomoč k svoji varuški iz mladosti. Je tam in čaka. T. Ray v odraščajoči hčerki vidi ženo, ki je ni več, ki jo je ljubil in tudi ona njega. Ko je romantična zaljubljenost pošla in bi odnos postal sad njunega dela in truda, se žena spopada z depresijo. V naključju prepira nekajletna Lili pomotoma prime za pištolo, s katero nevedoč, kaj je, ustreli mati. Oče ji ves čas spretno nalaga občutek krivde, dejstva da jo je mati zapustila, ker je ni imela rada. Otrok hrepeni po priznanju, da je bila ljubljena, čeprav je res, da je bila nezaželjena. Kar ne pomeni, da je mati ni imela rada. Upam, da ste izpolnile nalogo in povedale otrokom, da jih imate rade.

Ker v življenju in svetu ni naključij, Lili in Rosaleen prideta po pomoč v isto hišo, kot njena mati. Sestre Avgusta, Junija, Maja so posebne. Med njimi se prepleta preudarnost, ljubeze, prikrita nežnost, otroškost. Živijo v svoji skupnosti, ki je kot nekakšna trdnjava upora proti sistemu, ki črncem ne priznava enakih pravic kot belcem. Vsak na svoj način je preizkušan in kaznovan za svoje prepričanje in uporništvo. Upornice sistema so lahko, ker živijo v skupnosti, tesno povezane med seboj, so si v oporo, so gospdarsko neodvisne. Čebelarjenje jim omogoča lepo življenje. In ne naslanjajo se zgolj na tuzemsko oprijemljivo, imajo močno in posebno vero. V tem duhovnem svetu, kot so razglabljale krožkaice, se črnci razlikujejo od belcev. In od kod primerljivost s čebelami? Ena sama čebela ne predstavlja ničesar, pojem je čebelja družina. Močna in trdna, v kateri ima vsaka čebela svojo vlogo. In skupaj predstavljajo celoto. Neprecenljivo in posebno.

Knjiga je predstavljena kot nek slavospev črncem nasproti neotesanim, krutim in brezosebnim belcem. Avgusta, Junija in Maja so močne, posebne, upornice sistema, izobraženke, sočutne, pripravljene pomagati, skratka, vse kar si človek želi. Belci so predstavljeni vsak v svoji bolečini, ranjen, kratkovidni, netolerantni….Nad vsem pa so čebele. Živijo v sobivanju s človekom od ledene dobe dalje. Človeku nudijo hrano in zdravljenje. Le človek se zdi, da jim zadnje čase jemlje prostor. Bojda je Einstein izjavil, da bo štiri leta po izumrtju čebel izumrl tudi človek. Saj se tudi  tako velike glave kdaj zmotijo…

 

K. Stockett: Služkinje

Spominjali smo se 50. obletnice Kennediyevega atentata.  To je bil njegov čas in odprava krivic ter rasnih razlikovanj dejanje, ki ga sam ni dočakal, morda pa je bil prav zato trn v peti nasprotnikom. Vse smo se čudile, kako je to mogoče, saj vendar to ni tako daleč nazaj. Zdi pa se nam grozno. Moj prvi pomislek ob knjigi je bil, kako smo belci grdi ljudje. Je to mogoče, da človeka, ki ti čuva otroke, jim nudi ljubezen in toplino  tako malo ceniš? Bile so tudi izjeme. Strinjale smo se, da so bile bele gospe prave kokoši, ki praktično niso znale ničesar, no pač, nališpale so se, igrale karte, zbirale denar za lačne otroke. …

»Ko jih vzgojimo, postanejo beli tirani« je bila misel ene od služkinj. Ločena stranišča imamo pa vendarle še danes, za stranke in uslužbence, dijake in profesorje, celo v hišah imajo ločeno stranišče za goste in posebno stranišče za domače. Genialna ideja s čokoladno torto. Kako da niso ušpičile še več potegavščin. In najde se vedno na  večinski strani nekdo, ki mu takšno razslojevanje ljudi ni všeč, ki se mu upa upreti. Muha je bila deklica, ki ji je samozavest vcepila služkinja, katero mati po 29. letih vseeno nažene od hiše. Brez pravega vzroka. Od kod črncem potrpežljivost, da mirno prenašajo breme krivice, ponižanja? Zagotovo  tudi v njihovi veri, ki jim je pribežališče, upanje, zavetje, tolažba in moč.

Utrnila se nam je primerjava z Aleksandrinkami. Naše ženske so bile dojilje, kuharice, sobarice, varuške konec 19.  v ½ 20. st. Pogumne Primorke, ki so usodo družine vzele v svoje roke. Tam doli v Aleksandriji je bilo delo lažje kot doma na kmetiji. Ravno tako kot je bilo delo služkinj lažje,  če odmislimo psihično ponižanje, precej lepše, kot delo na plantažah. Človek bi se vprašal ali smo danes vsi enaki in enkopravni? Še vedno so eni južnaki, drugi čefurji, tretji severnjaki, eni  Štajarci drugi  Dolenjci… Vse je v glavah in predsodke smo si izmislili sami, večino le teh belci.. Čemu? Iz lastnega strahu, našega občutka večrednosti. Na stranišču pa smo vsi iz istega razloga.

Morda smo lahko prebrali knjigo v duhu, da bi bil človek človeku brat. Da bi se lahko drug od drugega učili, si bili v pomoč, da bi nas razlike bogatile in ne razslojevale.