Obratovalni čas   /   Kontakti   /   Cenik   /   Medknjižnična izposoja   /   E-obveščanje   /   Kazalo   /     /     /     /     /  
Domov » Spodbujamo branje » Modro brati in kramljati

Bralna srečanja Modro brati in kramljati

Modro brati in kramljati


PREDSTAVITVENI FILM

O PROJEKTU

BRALNA SREČANJA

NAGRADA MEDNARODNE ZVEZE ZA PISMENOST

 

5. 5. 2016
Medgeneracijsko bralno srečanje dijakov 
Biotehniškega centra Naklo in članic bralnih skupin Mestne knjižnice Kranj

Knjiga Pink, avtorice Janje Vidmar je v starejših vzbudila nostalgijo, pri mlajših pa težave ob odraščanju, iskanju identitete, zaupanja, prijateljstva. Po pogovoru smo bili vsi bogatejši in po slikah sodeč, tudi zelo zadovoljni.

14. 4. 2016
Srečanje članic bralnih skupin s pisateljem in prevajalcem Andrejem A. Skubicem

»Moji romani so res ogledalo tej družbi. Ne pišem iz osebnoterapevtskih razlogov, da bi razčiščeval svoje travme, ampak me zanima svet, kako deluje in kako v njem delujem jaz.«


Medgeneracijsko srečanje v Domu upokojencev Kranj

V mesecu aprilu smo se srečale članice bralnih skupin Modrina in DUK, ki sta bili v organizaciji Mestne knjižnice Kranj ustanovljeni leta 2008 in aktivno delujeta še danes. Srečanje je bilo medgeneracijsko, saj smo se srečale tri generacije. Ob prebiranju pesmi iz pesniške zbirke Naročje kamenčkov, avtorice Saše Vegri, smo si izmenjale različna mnenja in poglede na dojemanje poezije. Ob prebiranju pesmi so prišle na plano teme, ki so obsegale vsa življenjska obdobja, po katerih nas je od začetka do konca vodila pesniška zbirka. Druženje je bilo sproščeno in zelo prijetno. Ob slovesu smo si obljubile, da se še srečamo in ob prebiranju knjige prijetno pokramljamo.
Če povzamem pisatelja Georga R. R. Martina, ki je v Plesu z zmaji svojemu junaku v usta položil misel: «Bralec živi tisoč življenj, preden umre, tisti, ki nikoli ne bere, pa le eno.«
Naša druženja ob branju omogočajo, da morda prvič, morda ponovno, vsekakor pa v dobri družbi zaživimo tisoč in več življenj.

 

Medgeneracijsko povezovanje s knjigo v roki

 

kulturni bazar

V četrtek, 31. marca se je ne Kulturnem bazarju predstavila tudi medgeneracijska skupina Mestne knjižnice Kranj.

Izvajalci: Mojca Logar v pogovoru z medgeneracijsko bralno skupino Mestne knjižnice Kranj (mentorstvo in vodja projekta v MKK: Damjana Mustar) in Biotehniškega centra Naklo

Društvo Bralna značka Slovenije – ZPMS je v sodelovanju z Javno agencijo za knjigo Republike Slovenije osnovalo projekt Medgeneracijsko branje, katerega namen je povezati skupine mladih bralcev, odrasle in starejše odrasle bralce.

V Mestni knjižnici Kranj smo z veseljem pristopili. Nekajkrat letno se bralne skupine za starejše povežemo z bralnimi skupinami za mlade, ki jih pripravljajo in vodijo usposobljeni
prostovoljci in strokovni delavci knjižnice. Za tokratno srečanje smo izbrali knjigo, ki jo bodo radi prebirali starejši in mlajši bralci.

Se spomnite jedrske nesreče v Černobilu? Koliko ste bili tedaj stari? Ste tisto leto nabirali gobe ali ste otrokom prepovedali igranje v pesku? Izkušnje Svetlane Aleksijevič v knjigi Černobilska molitev in vaše izkušnje smo prepletali mladi, starejši in morda še malo starejši bralci.

 

Izpostavili smo politični, osebni – čustveni in filozofsko/znanstveni vidik nesreče v Černobilu. Mnogi med vami se je dobro spominjate. Bralke so povedale, da ste  tistega davnega aprila 1986 obdelovali vrtove, ko so sporočili, da je radioaktivni oblak dosegel tudi Slovenijo. Odsvetovali so vam uživanje zelenjave, pa ste jo vseeno pojedli. Prav tako so odsvetovali nabiranje gob, pa so ljudje vseeno vlagali jurčke in šampinjone. Bralka je tisto pletje rodila sina. Priporočali so jim, naj se raje zadržujejo več v stanovanjih.

Tako je bilo nam, tisoče kilometrov stran. Kaj pa oni tam? Pomembno je bilo udeležiti se prvomajskih parad. Znanstvenikom in strokovnjakom, ki so želeli ozavestiti ljudi, kako naj ukrepajo, so grozili z odvzemom partijske knjižice. Kot da bi bil potem izobčenec, ki bi ne vedel, kako živeti. Količine sevanja so bile neznosne. Gasilci so zogleneli in niti nege ob umiranju jim niso dovolili. Pa  je žena vztrajala. Zamolčala je njeno nosečnost in negovala moža v trenutkih smrti. Otrok je prevzel vso radiacijo nase in ob rojstvu umrl. Mutacije so se poigrale z vsemi živimi bitji, najhuje pri ljudeh. Rodila se je deklica z eno samo odprtino. Vozili so jo po svetu, kot vzorčni primer. In navadila se je živeti v bolnišnicah. Otroci so se igrali smrt, saj je bila  stalna znanka.
Obiskovalke so se prav tako spominjale, da so prišli tudi na Debeli rtič otroci s Černobila na zdravljenje. Domačini so nasprotovali njihovemu prihodu, ker so sevali.
Včasih je veljalo pošast je vojna in čudež je življenje. Po Černobilu nič več ni tako. To je grozota, ki šele prihaja. Zato je tudi podnaslov knjige kronika prihodnosti.

Sanje so večne – pogovor s pisateljem Ferijem Lainščkom, 11. 11. 2015

Zopet sem lahko poslušala slovenskega literata v živo. Feri Lainšček nas je popeljal v njegov svet. Letos je še posebno aktualen za maturante, saj bodo v eseju primerjali romana Ločil bom peno od valov in Tolstojevo Ano Karenino.
Lainšček je avtor Goričkega, ravnice, revščine. Do šestega leta starosti dobimo očala skozi katera gledamo, doživimo tisto, kar nam barva svet. Tako je njega zaznamovala odprtost ravnine, cigani s katerimi se je lahko družil in igral. Ljudje z ravnine vidijo drugače. Čutijo v molovski glasbi. Odtenki duše se zrcalijo v neskončni ravnini, ki daje človeku občutek, da ni vsemogočen, da je le majhen del celote, ki se nikoli ne konča. S cigani je lahko doživel drugačnost. Mi ne maramo njih in oni ne marajo nas. Četudi je cigan naredil kaj dobrega, je bilo to ničvredno. Cigan je. Do drugačnih smo običajno zadržani, vzvišeni, v resnici pa nas je strah. Kaj moramo storiti, da z različnimi ljudmi lahko čutimo eno? Pogosto se to lahko zgodi le v najhujših razmerah.
Kritiki pravijo, da je magični realist. Njegovo razumevanje sveta je drugačno. Slediš duhu časa, ki nas tako ali drugače obvladuje, nam pere možgane. Ponotranjil je Junga, tako piše tudi v duhu globine. Potuje skozi čas in skozi nas. Sporazumeva se s simboli in občuduje vojvodinskega režiserja Kustorico. Razume kolektivno nezavedno in pripoveduje simbolno resnico. Njegov smisel je iskanje občutkov lepega in z umetnostjo išče svoj smisel. Ustvarja v različnih književnih oblikah, najraje piše roman. Sedaj jih ima 22. Pravi da je to zanj popolno potovanje. Po horizontali potuje skozi čas in prostor romana, skozi socialno okolje. Po vertikali se vživi v junake, njihove zgodbe in čutenja. Z njimi doživi globino in okusi višino. Če mu uspe, potem je to popolna informacija časa in zgodbe. Njegovo osebno življenje se prepleta z življenjem romana in tako natančno ve, kaj se mu je zgodilo v osebnem življenju v času pisanja posameznega romana. Vsak mu vzame približno dve leti življenja. Poezija je hipna, je trenutek ujet v jutru, večeru, v noči… Dober glasbenik čuti poezijo in pogosto rečejo, melodija pride kar sama od sebe. Če se z literaturo približaš manjšini, potem svoj pogled s filmom približaš večini. Filmske premiere imajo rdeče preproge in gala večerje, predstavitve romanov so skromne in skrite. Z leti se je navadil, da je pri filmu le eden od ustvarjalcev. Da film uspe, morajo svoje vloge odigrati še mnogi drugi. Vsi poznamo Šanghaj, Petelinji zajtrk, Halgato. Knjige živijo svoje življenje in fino je, kadar jih ljudje prebirajo.
Privoščite si kakšno od njegovih knjig – Muriša, Orkester za poljube, Strah za metulja v nevihti… ali si zavrtite Ditko in občudujte pesmi.

 

Praznovanje nagrade, 22. 9. 2015 

Letošnjo sezono smo pričeli s praznovanjem, namreč Mednarodna zveza za pismenost je Mestni knjižnici Kranj podelila nagrado za inovativno promocijo branja v Evropi 2015 za projekt Modro brati in kramljati.

V projektu deluje 15 bralnih skupin v Kranju in okolici, kar pomeni 189 aktivnih udeležencev in 20 prostovoljk, ki so se odločile, da svoj prosti čas namenijo dvigu bralne kulture.

Mednarodna nagrada nam je dala potrditev, da smo na pravi poti. S skupnimi močmi bomo v našo družbo privabljali nove bralce in s tem pripomogli k dvigu bralne pismenosti v Sloveniji.

Skupno srečanje bralnih skupin z gostom Vinkom Möderndorferjem (14. 5. 2015)

Möderndorfer: »Ko pišem, nikoli ne mislim na bralca, nikoli mu ne grem nasproti. Pisanje, ki razmišlja o bralcu, ki hoče biti všečno, preprosto ne more biti dobro. Pišem zato, ker hočemo povedati zgodbo o sebi. Pisanje je zelo osebno dejanje.«

Pisatelj je poseben, zlasti v slogu, pisanju in izražanju. Pogosto so bralci kar nekoliko zgroženi nad jezikom.  Všeč so mu obrobne družbene skupine. Sam je odgovoril, da se mu zdi, da je država toliko bogata, kolikor lahko tolerira različnost in drugačnost do vseh in vsakogar. Avtor je zakorakal v zrela leta in pravi,  danes bi očeta in mater ali stare starše rad kaj vprašal, pa jih ni več. Morda je naravno, da se človek v zrelih letih prične bolj zanimati za preteklost in svoje korenine. Tako sedaj snema film o svojem dedu, ki izvira iz Zilje na Koroškem. Obiskal je njegovo rojstno vas Dole. Prvič je bil tam, vendar se mu je zdelo, kot da je tam že bil, da je to že enkrat videl. To je zagotovo medgeneracijski spomin. Najbolj se je zapomnil naslednjih učiteljevih besed: »Konec 19. st. so v tej vasi vsi govorili slovensko. Danes ne govori slovensko nihče več.« Je to normalen proces širjenja in  razvoja naroda in družbe? Tako je na avstrijskem Koroškem. Tabla s slovenskim napisom vasi je bojda postavljena nekoliko stran od ceste. Ko je vprašal zakaj, je učitelj odgovoril, da je postavljena na njegovem travniku, ker mu nihče ne more oporekati in je odstraniti. Pisatelj je ponosen na svoj liberalni nazor in družinsko preteklost. Zanimivo pa se mi zdi, da se človek v zrelih letih začne zanimati tudi za preteklost, svoje prednike, s spoštljivostjo in nostalgijo gleda na starše… Ali postane bolj tradicionalen ali se z leti spreminja.  Morda bi celo kaj nadaljeval in ohranil. Izjemno lepo in umirjeno je pripovedoval, v celoti je zapolnil prostor in čutili smo se povezane. Pravi, da bi moral biti vsak pisatelj svobodnjak, ker sicer ne more biti kritičen, do vsega in vseh. Ima srečo, ker se preživlja kot režiser.  Zgolj od pisanja se danes skoraj ne da živeti. Trenutno režira novo predstavo (Mali nočni koncert) v Prešernovem gledališču. Na sporedu bo jeseni. Veliko obiskovalcev je prebralo knjigo Kot v filmu, o čemer sem že pisala. Izvedli smo medgeneracijsko branje in pogovor o knjigi. Mladinska literatura ni nič drugačna od literature  za odrasle, le junak je običajno mladostnik. Tik pred izidom je knjiga Kit na plaži.  Na vprašanje, s katero knjigo od svojega zelo obsežnega opusa bi se bralcem najbolj celovito predstavil, Möderndorfer odgovori, Nekatere ljubezni. Torej, če ga še ne poznate in bi ga želi spoznati, pričnite s to knjigo. Pisatelj je izjemen pripovedovalec. Ko boste začeli z eno knjigo, boste zagotovo posegli po še kakšni. Vredno je.

Redna mesečna intervizijska srečanja prostovoljk – usposobljenih voditeljic bralnih srečanj

Projekt Medgeneracijsko povezovanje ob literarnih delih, ki so namenjena najstnikom in odraslim

V sredo smo imeli prav posebno srečanje. 20 gospa in en razred dijakov (slaščičarjev in pekov) se je zbralo skupaj in kramljalo o knjigi Vinka Mὄderendorferja Kot v filmu. Projekt medgeneracijskega branja organizira Društvo Bralna značka Slovenije – ZPMS v sodelovanju z Javno agencijo za knjigo RS. Tako smo dobili vsi udeleženci v dar knjigo in v sredo smo se pogovarjali o njej. Gospe s študijskega bralnega krožka Sorško polje, bralne skupine Modrina in Bralnega kluba Kranj so se pripeljale v Strahinj z avtobusom in si v spremstvu dijakov najprej ogledale posestvo. Potem smo se razdelili po skupinah in profesorica Janja Čenčič Gartner je pripravila teme za pogovor. Knjiga sama se na prvi pogled zdi tanka in napisana po naročilu. Ob koncu pogovora pa bi se lahko o njej pogovarjal še cel dan.

Kolegica Janja se je res potrudila in izbrla aktualne teme o katerih so se pogovarjali starejši in mlajši.
Kaj so izpostavili?

Internet in mladi, kje sploh še iščemo informacije, ali je še kaj ljudi, ki živijo brez televizije in interneta ali sploh še gredo mladi v kino ali vse filme gledajo na računalniku? Videotek ni več in nekatere bralke so predlagale ogled filma Teorija vsega ( o Stevenu Hawkingu, čudovit film, oglejte si ga). Tudi gospe so rekle, da brskajo za informacijami po internetu, za kuharski recept pa še vedno pogledjao v knjigo. Na večernem srečanju v Kranju, pa pravi naša Nuša, da njene kolegice vse recepte izbrskajo na internetu. In tako dobijo strašno kunštne stvari, ki jih res v vsaki knjigi ni.

Druga tema so bili starši in otroci. Dijaki so izpostavili, da bi morali biti starši vedno dobre volje in na razpolago otrokom. Obsojali so mati, ki je depresivno gledala skozi okno in Gašperju dajala denar za hamburger. V obdobju dobre kondicije je pekla palačinke. Odrasli so rekli, da imajo straši tudi pravico biti utrujeni, zaskrbljeni… Skupno so ugotovili, da jo imajo res, da pa naj to otrokom povejo in jim razložijo zakaj kdaj gledajo skozi okno, jih boli glava in otrokom ne morejo biti na voljo.

Druga skupina je debatirala o hitri in zdravi hrani. Dijaki so bodoči slaščičarji in o prehrani veliko vedo, ločijo kaj so sladice s pravih in kakovostnih sestavin in kaj je umetna snov. Kakšen hamburger pa seveda paše. Barve nas očarajo. Ko pa smo pogledali po razredu in naših oblekah, pa so prevladovale temne barve.

Razredna nasprotja, šibkejši in močni v razredih in skupinah je bila prav tako izpostavljena tema. Razred je močno razklan, zakaj je tako ali se o tem pogovarjajo? O tem se ne govori, problem pustijo pri miru. Gospe so rekle, da je endina pot reševanja problemov pogovor, popuščanje in prilagajanje. Pravijo, da so se včasih bolj učili, le sem in tja kdo ni imel naloge. Danes jo le sem in tja kdo naredi. Fizičnega nasilja ni, psihično pa je na vsakem koraku.

Dnevnika danes ne piše nihče, včasih so ga. Pisali so ga ob rojstvu otrok, zapisujemo zapise ob fotografijah. Mladi pač ne, tipkajo.

Razvnela se je debata o e riderjih, tablicah in pisanju. Bomo čez 30 let še otroke učili pisanja ali bomo zgolj tipkali?

Več kot dovolj tem za pogovor. Kaj so rekle udeleženke in kaj dijaki?

Več o dogodku si lahko preberete na BC Naklo.

SKUPNO srečanje vseh bralnih skupin MKK z Goranom VOJNOVIĆEM 22. 4. 2014 ob 18.00, dvorana

Zbralo se je ogromno bralk, ja zopet predvsem bralk, ki smo bile navdušene nad knjigo. Meni je bila bolj všeč, kot Čefurji ravs. Goran je zelo prijeten mladenič, ki je rastel in živi v multikulturnem okolju med Slovenijo in Hrvaško ali Srbijo, saj sploh ne vem, od kod točno so njegovi sorodniki. On je rojen v Sloveniji in je obiskoval slovenske šole. Danes lažje piše v slovenskem jeziku, čeprav se doma sporazumevajo hrvaško – pogovorno hrvaško. Odraščati v Fužinah res ni lahko, doumeti njihovo življenje in biti na tujem … koliko mladih Slovencev na tujih tleh… »uvjek si mi draga bila, domovino moja mila, Jugoslavijo, Jugoslavijo …. « potem pa se je tako krvavo končalo. Govoril je o krivdi, osebni, ne kolektivni. Obstajajo osebe, ljudje, ki so odločili, zaukazali akcijo in posameznik ima vedno možnost odločitve, sledi temu ali ne. Na račun svoje vesti, nižjih ugodnosti, plače … vedno se moraš odločiti sam in nositi posledice. Imamo tudi Slovenci opraviti precej s svojo polpreteklo zgodovino in odgovornostjo. Vojnović pravi, da je bila ob začetku vojne v Srbiji oklicana mobilizacija. In kaj se je zgodilo? Večina moških se je skrivala, je dezertirala, se ni odzvala klicu k orožju. Kakšna je bila to vojska JLA? Sposobna, odgovorna, napredna, ob ključnem trenutku učinkovita, lahko sklepa posameznik. Loza, slivovica, rakija, ob četrtkih pa ljubica, je bilo zgolj nujno zlo. Za vsakim generalom se skriva posameznik, njegova družina. Najljubše je bilo otroštvo v Puli, ko ni nihče nič vedel o nikomer, eni so imeli none, eni bake, drugi majke. Otroci so se neobremenjeno igrali, nenadoma pa je bilo vsega konec. Postopoma, tragično. Oglasile so se ženske, hčerke očetov vojnih lic, oficirjev, mešanih zakonov. Ljudje so verjeli in živeli za Jugoslovanstvo, za bratstvo i jedinstvo, ki se je razletelo na koščke. Ko je človek starejši, ostaja vedno le lep spomin, dobri stari časi. Na koncu pa razcepljene osebnosti, otroci, ki nimajo prave trdne opore. Kaj je bil miselni in filozofski svet njegovega očeta, staršev – bratstvo i jedinstvo, JLA, neprijatlji na granicama …. Ko se je to razletelo, so ostali kot košček razbitega stekla brez okvira, šipe. Jaz sem to tako dojela.
Obiskovalkam je bilo zelo všeč. Goran je simpatičen, zgovoren, mladenič.
Hvala, Damjana, da si ga povabila.

Mojca Logar, mentorica Bralnih srečanj Kranj

Obisk NUK in Inštituta Antona Trstenjaka: 22. 10. 2013 smo s člani voditelji bralnih srečanj obiskali NUK in Inštitut Antona Trstenjaka v Ljubljani.

 

Pedavanja za voditelje bralnih srečanj: 28. 11. 2013 smo izvedli izobraževanje Slepi in slabovidni v knjižnici. Predavateljica je bila Aksinija Kermauner.

Spodbujanje bralne kulture pri starejših – objavljen prispevek v zborniku Bralnega društva Slovenije ob 11. strokovnem posvetu, 2015

Projekt sofinancira

jak logo